Če se na obeh straneh še iskreno želijo ogniti temu scenariju, bodo morali pokazati veliko ustvarjalnosti in razmišljanja onstran postavljenih meja in pravil, tudi proceduralnih. Priložnosti ne bo več veliko. Čaka se na veliko gesto nemške kanclerke Angele Merkel, ki bi sprožila razplet drame in pripeljala do katarze. A nihče si ne predstavlja, kakšna bi sploh lahko bila. Vsekakor bi pred naslednjim vrhom, na katerem bi bila še lahko dosežena kompromisna rešitev, morali najprej vzpostaviti dovolj medsebojnega zaupanja.
Tistih, ki so prepričani, da je v danih okoliščinah in za prihodnost evra bolje tvegati organizirani grexit, kot popustiti Grčiji pri varčevalno-reformnih zahtevah, je čedalje več. Tudi razumevanje razpleta referenduma kot odločitve Grkov, da želijo ostati v evru, ne da bi izpolnjevali pravil in pogojev članstva - kar je nezdružljivo -, je pogosto. Navsezadnje, popuščanje Grčiji ne bi bila dobra popotnica novemu rešilnemu programu, saj bi se čez nekaj mesecev morali spet ukvarjati z neizpolnjevanjem zavez.
Takšni gnili kompromisi ne morejo biti rešitev iz krize. Očitno pa je prišel čas, da EU na najvišji politični ravni sprejme pogumno in premišljeno odločitev o Grčiji. Tudi Aleksis Cipras bo moral sprejeti logiko, da referendumske volje Grkov ne more vsiliti vsem drugim. Četudi je samo bistvo Unije dolgotrajno sklepanje kompromisov, je njegovo iskanje brez konca v položaju, v kakšnem je Grčija, lahko usodno. Pripelje lahko do kaotičnega grexita, v katerem ne bo zmagovalcev.