Tiskane izdaje
Že videno, že slišano, že napisano. Skoraj vsi argumenti, ki jih pobudniki referenduma o zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih te dni predstavljajo v zgibankah, na raznih dogodkih, po medijih, so zelo podobni stališčem, ki smo jih spremljali ob prejšnjem referendumu, o družinskem zakoniku. Ne razlikujejo se niti komentarji na spletnih straneh, zlasti tistih brez moderatorjev. Popolno pomanjkanje kakršnekoli empatije do sočloveka, ki misli ali celo živi drugače, izrazi in žaljivke, ob katerih dostojanstvo zardi. Saj ob razglasitvi ustavnega sodišča, da se je o tematiki pravic istospolno usmerjenih dopustno izrekati na referendumu, res nihče ni pričakoval, da bo tokrat drugače, mar ne?
Nesporno pa je, da sta obe strani trdno prepričani v svoj prav – tako tisti, ki zagovarjajo enakopravnost, ne glede na to, kdo koga ljubi, kot pobudniki referenduma, ki se jim zdi nezaslišano, da bi se lahko poročil še kdo drug kakor mož in žena. Nesporno je res tudi, da trdno verjamejo argumentom, ki jih zagovarjajo.
Referendumsko vprašanje se bo glasilo, ali se strinjate z novelo ZZZDR, ki zakonsko zvezo definira kot življenjsko skupnost dveh oseb. Kar res izhaja iz te definicije, pa je, da bosta lahko dva človeka istega spola kandidirala za to, da bi lahko postala posvojitelja, nikakor pa jima ne bo dala pravice do posvojitve, saj je ne ta ne noben drug zakon ne daje nobenemu odraslemu. Prav tako ne ta ne noben drug zakon ne more posegati v temeljno strukturo družbe in naše doživljanje – mama bo še naprej mama, oče bo še naprej oče in družina bo še naprej družina. Starši bodo še naprej tisti, ki bodo svoje otroke vzgajali v skladu s svojimi vrednotami. Samo želimo si lahko, da bi te vrednote temeljile na spoštovanju, tudi drugačnih in drugače mislečih.
