Čas papeža Frančiška

Na jesen je za vatikanskimi zidovi pričakovati korenite kadrovske spremembe.

Objavljeno
29. julij 2013 15.48
POPE-BRAZIL/
Tone Hočevar, zunanja politika
Tone Hočevar, zunanja politika
Papež Janez Pavel II. je začel svojo ero v Latinski Ameriki, v Mehiki pred 34 leti. Množice vernikov so bile za tiste čase in tedanje pojme neskončne. Potem je Wojtyla kar precej pripomogel k rušenju vzhodnega bloka. Zato so ga navsezadnje tudi izvolili za vrhovnega poglavarja. Svet po tem ni bil več kakor prej, čeprav poljski papež vseh posledic svojih dejanj ni predvidel. Predvsem ni pomislil, da bo s svojim vzhodnoevropskim pristopom oklestil katolištvo Latinske Amerike.

Papež Frančišek je svoj čas tudi začel v Latinski Ameriki, v Braziliji. Množice, kakor jo je Argentinec italijanskih korenin privabil na Copacabano, na enem prostoru še ni videl nihče. Nikjer in nikoli. Ko so ga poslušali in se čudili njegovim smelim smernicam, je bilo slišati vprašanja o prihodnosti. Bo Frančišek spodnesel zahodni svet, spodkopal kapitalizem, kakor je Wojtyla zavdal socializmu? Zahodni svet je ta čas načet, kakor je bil vzhodni blok, ko so na bojno polje poslali Janeza Pavla II.

Tako daleč najbrž ne bo šlo, izračunavajo poučeni. Preveč interesov bi bilo prizadetih, morebitne namene v taki smeri bi za to pristojni gotovo že kako ustavili še pravi čas. Da se znotraj tisočletne ustanove dogajajo korenite, že kar revolucionarne spremembe, pa po obisku v Braziliji, prvi svetovni turneji novega papeža, ni več dvoma.

Ne gre več samo za drugačno, bolj sproščeno, neposredno vedenje, za zavračanje marsikatere okostenele tradicije, za uvajanje reda v palačah za vatikanskim obzidjem, za izkoreninjenje korupcije in izničenje pedofilije. Novost ni več sproščen Dober dan! namesto vzvišenega Hvaljen, Jezus!. Novost tudi ni več samo bivanje v skromni garsonjeri pri Sveti Marti namesto v papeških sobanah, vožnja v majhnem avtomobilu namesto v neprebojnem papamobilu. Celo aktovka v rokah, kar morda kaže na nezaupanje, je včeraj že postala vsakdanja.

Zdaj gre za temeljito spremenjen pogled na celotno institucijo. Za očiščenje, kakor si ga je prejšnji papež Benedikt zaželel, tudi načrtoval je že nekatera dejanja, pa akcije ni zmogel, odpor je bil prehud, na koncu je omagal in odstopil. Trdnjava mu ni dovolila spreminjati ničesar. Zaslužni papež Benedikt zdaj velja za dragocenega svetovalca svojemu nasledniku. Obstoj, sobivanje dveh živih papežev hkrati utegne ostati formula za v prihodnje. Ko ne moreš več, se umakneš, ustanovi ni treba otrpniti za več let, ker ne zmoreš naporov.

Papež Frančišek je za vatikansko obzidje prišel »s terena«. Škof velikanske škofije je bil, ničkolikokrat je verjetno okusil vzvišenost in nedostopnost vsemogočne rimske kurije, svetlobna leta oddaljene od realnega sveta. Nič čudnega ni, je pa šokantno za okostenele cerkvene vrhove, da novi papež odločno svari pred klerikalizmom, da zahteva preprostost v izražanju in učenju, skromnost v življenju. Škofom očita napuh, podrejanje vernikov in duhovnikov.

Bergogliev pogled na svet revščine in neenakosti se zdi zelo podoben nekdanji teologiji osvoboditve, ki sta jo do korenin posekala Wojtyla in Ratzinger, Evropejca z očali hladne vojne, ki nista razumela Latinske Amerike.

Na jesen je za obzidjem mogoče pričakovati korenite kadrovske premike. Marsikateri prelat pa se je že prilagodil novim časom. Ne nosi več zlatih verig, ne vozi se več v gosposki limuzini.