Tiskane izdaje
Več kot tri leta zaprto kaninsko smučišče se počasi vrača na točko nič. Na točko, kjer bo po novem spet vse po starem. S simboličnim zagonom naprave, ki ji je z nesrečo dveh gondol potekel rok trajanja, se začenja nekakšno resetiranje preživetega smučarskega sistema. Stare naprave bodo zdaj nove, toda bolj kakor infrastruktura je pomembna priložnost za upravljavsko katarzo.
Ampak pojdimo počasi v klanec. Simbolični zagon je namreč zgolj uvod v testiranja spodnje tretjine dostavne žičnice. Obnovi se bo tako lahko reklo šele, ko bodo obratovale gondolska naprava in tri sedežnice, na katerih bodo pozimi bingljali smučarski turisti. Kdaj se bo to zgodilo, pa si še vedno nihče ne upa natančno napovedati. V vsakem primeru pa časa zmanjkuje, saj je pogodbeni rok obnove določen konec septembra.
Občina in ministrstvo za gospodarstvo se s časovnimi okviri že poldrugo leto streljata v nogo, saj se je postavljanje rokov izkazalo za popolnoma nepotrebno. S takšno obnovo smučišč namreč nihče nima izkušenj in denar tako ali tako kaplja iz državnega proračuna, poleg tega pa hitenje daje slabe varnostne signale. Vendar zaradi varnosti ne gre izgubljati spanca, saj ne proizvajalec opreme ne nadzornik ne bosta dala svojega blagoslova, če ne bo narejenega več, kot je treba. Popolne varnosti pa tako ali tako ne more zagotoviti noben predpis ali švicarska natančnost.
Ampak zgodba Kanina ni zgodba o nikoli dokončanem smučišču in časih, ko je bilo mogoče bankrotirati, četudi je bilo denar mogoče dobiti na lepe oči in z očitnim zavedanjem, da naložba nikoli ne bo dovolj rentabilna, da bi odplačala dolg. Kanin je bil zrcalo družbe. Bil je dokaz, da diletanstvo lahko privede samo v kolaps, medtem ko čisto vsakdo lahko kadarkoli doktorira v znanosti smučarskega upravljavstva in turističnih vedah. Brez smučišča je bilo čez noč več kot sto ljudi brez službe. Posledični učinek je bila turistična neperspektivnost, pri kateri tudi blišč dvomesečne uspešne poletne sezone ni mogel skriti novembrske bede.
Z borimi šestimi milijoni za obnovo Kanina se država kesa, ker ni že prej resneje stavila na kokoš z neizleženimi zlatimi jajci med Kranjsko Goro in Portorožem. Teh borih šest milijonov pa hkrati tudi ni dovolj, da bi Bovec s širšo okolico uspešno poslovno zadihal. Z vloženimi milijoni se vrača zgolj v stanje, ki je dokazano neuspešno in finančno nevzdržno.
Toda če se je iz preteklih praks kaj resnega naučilo, potem je simbolični zagon dela krožnokabinske žičnice vendarle dober temelj, na katerem se izplača graditi precej večjo zgodbo. Zanjo pa še tako visok strošek ne bi smel biti previsok, pa naj gre iz naših žepov ali evropske vreče. Z obnovo žičnic je bilo zdaj kupljenih od pet do deset let časa za vizionarstvo, kaj početi z Bovcem, ki za lepo fasado skriva tudi prazne prostore. Smučišče je v tej zgodbi pomemben del(ček).
