Čas za odločitve

Ugledni ekonomist Jacques Attali je marca objavil knjigo več kot stopetdesetih vprašanj, na katera bi morali, kakor je velel v naslovu Candidats, répondez!, odgovoriti kandidati za predsedniški položaj Francije. V priročniku je – s spodbudnimi in prav tako z rdečimi številkami in z vseh zornih kotov, od levega in desnega do skrajnih – pokazal, kakšne so realije. V branje ga je svetoval volivcem: da bi laže zaznavali nevednost in laži pretendentov za Elizejsko palačo 2012–2017. Hkrati je pokazal politikom, kakšno breme – ne le vse bolj ranljive Francije, ampak tudi nered zahodnega sveta in kaotičnost Evrope – so si namenili naložiti na rame. Zdaj je jasno, kdo ga bo nosil.

Volitve 2012 ne bi smele biti čas za tako obrobne teme, kakršna je (Sarkozyjevo) meso halal v kantinah ali reforma vozniškega dovoljenja. In vendar se je o tem nemalo govorilo. Volitve 2012 bi morale presegati tudi lik Angele Merkel. A se je predvolilno nenehno razpredalo o novih (po Hollandovo) ali o novih starih (po Sarkozyjevo) razmerjih z nemško kanclerko. Volitve 2012, tudi bližajoče se parlamentarne, so v resnici usoden pogovor s prihodnostjo: kako se bo Francija spoprijemala s primanjkljajem in dolgom; kako preprečiti, če sploh, razpad evra; katere fiskalne reforme sprejeti in s kakšnim ciljem; privatizirati ali nacionalizirati; zajeziti ali spodbujati rast prebivalstva; delati več ali manj, da bi odpirali nova delovna mesta; kakšna bo jedrska prihodnost; spremeniti politiko do četrtega življenjskega obdobja, torej sprejeti evtanazijo ali...

V mandatu 2012–2017 se bodo postavljali temelji za Francijo in Evropo leta 2050 in še za svet novega političnega razreda pol stoletja pozneje. Ali se bo ta z nasilno antiglobalizacijo (po Attaliju) samouničil v »hiperkonfliktu« ali se mu bo uspelo rešiti s »hiperdemokracijo«. Odločitve, ki jih bo sprejemal François Hollande, bodo težke in usodne.