Čas za pokončnost

Pregled leta, ki je za nami, ponuja kar nekaj razlogov za optimizem, a na žalost še več za pesimizem. »Krvna slika Slovenije« kaže, da gre našemu gospodarstvu precej bolje kot v preteklih letih, ki jih je globoko zaznamovala kriza. Boljši makroekonomski kazalci so se z zamikom začeli kazati tudi pri življenjskem standardu ljudi. Še vedno pa nas pestijo predvsem trdovratno velika brezposelnost, vse več prekarnih oblik dela in druga, z demografijo povezana, strukturna neravnovesja.

Škoda, da uradne statistike ne beležijo »kvalitativnih« premikov v slovenski družbi. Recimo porasta ksenofobije in homofobije, ki smo jima bili priča v tem letu. Vse več je odkritega sovraštva do beguncev, migrantov, gejev in lezbijk, torej do vseh, ki odstopajo od »normalnosti«, in tudi do »normalnih« ljudi, ki jim pomagajo pri prizadevanju za enakopravnost. Takšen je bil, recimo, božični poskus požiga Sokolskega doma v Novem mestu. K še ne dolgo nazaj nepredstavljivim praksam sovražnosti lahko prištejemo tudi sežig biografije Milana Kučana pred njegovo hišo.

Kar najbolj skrbi, je, da se nobena politična avtoriteta v državi, še manj pa pristojne državne institucije niso odločno in nedvoumno postavile po robu vse bolj dominantnemu skrajnemu diskurzu, ki zaradi tega postaja nekaj normalnega in sprejemljivega, s tem pa se v javnem prostoru na široko odpira vrata demagogiji in čajankarstvu, ki ju pooseblja »civilnodružbeno« gibanje Za otroke gre. Ne gre za otroke, gre za kulturni boj.

V Sloveniji kljub vsem negativnim trendom obstaja dovolj naprednih političnih sil, ki pa so še vedno nepovezane, ekskluzivne ali apatične. Čas je, da v novem letu vstanejo. Srečno!