Premier Borut Pahor, ki je po obisku na Kosovu samozavestno izjavil, da je Slovenija pri reševanju nastalih zapletov v zvezi z mednarodno konferenco o Zahodnem Balkanu na dobri poti, v vlogi splavarja, se je znašel v nemirnem morju besed, po katerem plava barčica proti drugi obali. Da lahko barčica potone, je izkusil že brodar, ko je v eni izmed slovenskih različic ljudske balade, ki je na sončno stran Alp prišla iz bizantinsko-balkanskega okolja, zaradi srebrnih krajcarjev zavrnil lepo Vido. Z opozorili ne skopari niti Friedrich Nietzsche, ki je v svoji zadnji knjigi Ecce homo, objavljeni šele dvajset let po njegovi smrti, zapisal, da se vsako veliko delo ali veliko dejanje, ki je bilo uresničeno, obrne proti tistemu, ki ga je opravil.

V uradu srbskega predsednika Borisa Tadića so zanikali navedbe, da je bil dosežen dogovor, po katerem bi države na konferenci sodelovale brez državnih simbolov, udeleženci pa bi bili za konferenčno mizo predstavljeni zgolj z imeni in brez navedb funkcij. Na izjave po srečanju Pahorja s hrvaško premierko Jadranko Kosor in Borisom Tadićem na Ptuju sta se takoj odzvala tudi kosovski predsednik in premier, Fatmir Sejdiu in Hashim Thaqi. Oba sta poudarila, da bosta na konferenco prišla le kot predstavnika neodvisne in suverene države Kosovo. Srbija neodvisnosti Kosova ne priznava, Tadić pa je opozoril, da mora biti Kosovo na regionalnih srečanjih in vrhih zastopano kot Kosovo-Unmik, kar je v skladu z resolucijo varnostnega sveta Združenih narodov 1244.

Barčica je s Pahorjem priplula do Prištine, kljub spodbujanju, naj gre naprej, dokler je še vetra kaj, pa še ni dosegla neskončnih krajev in mej. Za zdaj je ostalo pri Tadićevem zagotovilu, da si v Beogradu želijo, da bi se vse dileme v zvezi s konferenco rešile in bi se začel regionalni dialog. K temu je Thaqi dodal, da si na Kosovu želijo dobrih sosedskih odnosov tudi s Srbijo, Pahorja pa je pohvalil kot pobudnika konference o Zahodnem Balkanu, ki jo je označil za konferenco o prihodnosti. Kje je Pahor našel podlago za oceno, da kosovske oblasti razumejo tudi probleme Srbije, in kakšne so sestavine za čarobno formulo, ki bo pripravila najvišje državnike Srbije in Kosova, da bodo sedli za skupno konferenčno mizo, ostaja zavito v tančico skrivnosti.

Če vemo, da je vodja srbske diplomacije Vuk Jeremić še včeraj v Budimpešti poudaril, da se motijo tisti, ki menijo, da bi Srbija izbrala EU, če bi morala izbirati med Evropsko unijo in Kosovom, že jutri pa naj bi srbski državni vrh posredno priznal neodvisnost Kosova, se zdi, da gre za misijo nemogoče. V tem smislu ima Pahor prav, ko ugotavlja, da bi bila vsestransko zadovoljiva rešitev vprašanj, ki jih še niso rešili v zvezi z organizacijo konference, tako za Slovenijo kot za sopokroviteljico dogodka Hrvaško zelo velik uspeh.

Sklicevanje na slovensko prijateljstvo z obema državama najbrž ne bo štelo, kajti Tadićevo in Thaqijevo zagotovilo, da se bosta pri reševanju nastalih problemov trudila po najboljših močeh, še ne pomeni, da se bosta »na dobri poti«, po kateri odločno pluje slovenska barka, priklanjala kakor drevesa. A tudi če iz te moke ne bo kruha, Pahor verjetno ne bo vrgel puške v koruzo.

Iz sredinega Dela.

Srečanje Foto: Igor Zaplatil/Delo