Časopistanc

Kruh, mleko in Novi list. Fraza, ki slika življenje v Kvarnerju, se utegne izneveriti realnosti. Novi list, ki velja za enega najbolj kakovostnih časopisov pri naših južnih sosedih, je namreč – na robu obstoja. Pa ne zato, ker bi ostal brez bralcev. Časnik se je v negotovem položaju znašel zaradi finančnih in kreditnih manevrov njegovega lastnika. Tam zaposleni so danes s pismom obvestili javnost, da bodo morda odslej primorani iz trgovine hoditi – le s kruhom in mlekom. Po 114 letih časniku grozi nekaj, kar se mu niti v vojnih časih ni pripetilo, in sicer da bo nehal izhajati. »A ne zato, ker naklada ne prinaša dovolj prihodkov za dostojno življenje, ampak zato, ker se je nekdo usedel na račune Novega lista in s prelivanjem denarja iz podjetja v podjetje ogrozil njegovo eksistenco ...« Leta 2011 je zdajšnji lastnik kupil časnik in tiskarno, ju izčrpal, zdaj pa vsi gledajo, kako medijsko podjetje s tradicijo in ugledom – propada.

Zapis hrvaških kolegov je pomenljiv, ker nazorno kaže, kaj bi se lahko v ne tako zelo oddaljenem času lahko zgodilo tudi na domačih tleh. Čeprav vendarle obstaja neka razlika: da je pri sosedih časnikarstvo (že) postalo zgolj goli biznis. »Jutri kupite naš časopis, priloženi bodo keramični noži. Res so odlični!« Tako je, denimo, na nekem medijskem srečanju govoril eden izmed hrvaških direktorjev medijskega podjetja v tuji lasti.

V Sloveniji, kjer časopisni trg vseeno deluje po nekoliko drugačnem modelu, ki temelji predvsem na tem, da je večina bralcev na časopise naročenih, in jih ti manj kupujejo v kioskih (kot velja za sosede, od tod pa tudi reklo »kruh, mleko in Novi list«), se prestrukturiranje časopisne panoge še ni prav zares začelo oziroma se je začelo veliko prepozno. Kar je narobe. Dosedanjega preoblikovanja namreč večinoma ni poganjal tehnološki razvoj, ki je še kako navezan na spremembe življenjskega sloga in z njim na bralne navade, ampak so se prilagoditve dogajale pod prisilo ekonomskega nareka: zavoženih potez lastnikov, političnega in kapitalskega trgovanja z mediji, zmanjšanih oglaševalskih prihodkov, odpovedi naročnin in manjše kupne moči bralcev. Vse to pa tudi slovenske medijske hiše potiska v »novolistovski položaj«. In ne zato, ker ljudje ne bi več želeli brati. Zadnja Nacionalna raziskava branosti je pokazala, da časopisi še zdaleč niso povedali vsega. Tisk na mesečni ravni ne doseže le pet odstotkov slovenske populacije. Na povprečni dan v Sloveniji kar 700.000 oseb bere dnevnike, 430.000 tednike in 166.000 mesečnike. Vse to pomeni, da na povprečni dan skoraj milijon prebivalcev Slovenije v rokah drži časnik ali časopis – kar ni zanemarljivo, mar ne?! In to kljub temu da je časopis dobrina, ki jo je treba plačati, in kljub temu da je kriza. Bralci torej so. Res jih je precej manj kot nekoč, a še vedno veliko. Kar je dobro. Slabo pa, da je pri tem medijski razvoj, ujet v zanko nestrateškega lastništva, predolgo spal na lovorikah zlatih časov.