Tiskane izdaje
Informacija, da se avstrijsko avtomobilsko dobaviteljsko podjetje Magna Steyr oziroma njegov kanadski lastnik Magna International, ki vsako leto ustvari za 26 milijard evrov prometa, zanima za širitev posla iz Gradca na našo stran meje, na sto hektarjev veliko zemljišče ob mariborskem letališču v občini Hoče - Slivnica, se sliši odlično. Najprej naj bi zrasla lakirnica in stekla proizvodnja karoserij, z malo sreče bi kasneje izdelovali še Applove električne avtomobile.
Tisoč, dva tisoč, tri tisoč novih delovnih mest bi mariborsko območje, kjer je zdaj brez zaposlitve 13.000 ljudi, širše v Podravski regiji pa je brezposeln vsak osmi polnoletni prebivalec, lahko dvignilo na noge. Ta delovna mesta bi generirala še številna nova, ne nazadnje je delavcem treba pripravljati malico, še prej pa bi na svoj račun prišel gradbeni sektor, dodatno delo bi si po prepričanju mnogih lahko obetala podjetja, ki so že zdaj priznani dobavitelji v avtomobilski industriji.
V Sloveniji imamo veliko znanja in tradicije v tej industriji, kar naj bi bila naša konkurenčna prednost pred sosednjimi državami, v katerih se avstrijsko podjetje verjetno tudi ozira za ustreznimi prostorskimi kapacitetami in so v zadnjih letih postale močne igralke v avtomobilski panogi. Jih pa menda zelo pesti pomanjkanje delavcev. Da je strošek dela pri nas višji, prav tako naj ne bi bil tako velik problem, kot bi kdo pomislil, saj je za podjetja v tej in podobnih dejavnostih pomembna kakovost.
Še marsikaterega aduta v rokavu imajo pogajalci, ki bodo poskušali prepričati odgovorne v Kanadi, da dajo soglasje za odprtje tovarne ravno v Sloveniji. A kot se je v preteklosti že ničkolikokrat pokazalo, to ne more pretehtati dejstva, da se »investitorji z našimi uradniki velikokrat ne morejo ničesar dogovoriti«. Poslovneži nimajo časa za kompliciranje in raje, z delovnimi mesti vred, odidejo tja, kjer so jih bolj veseli. No, nepremičninski razvojnik SES, ki je prevzel Sparovo idejo za projekt nakupovalnega središča v Ljubljani, je vztrajal in pred kratkim, po 1971 dneh vendarle dobil gradbeno dovoljenje. Država je vendarle razprla mošnjo, v katero se bo za začetek vsulo od 20 do 25 milijonov evrov davka od gradnje.
Tako ima človek kar malo slabo vest, ker se mu porajajo dvomi o realizaciji smelih načrtov hoško-slivniške občine. Če bo šlo po načrtih, bo gradnja stekla čez dobro leto dni. Zemljišča, ki so v lasti več kot 100 lastnikov, pa so še kmetijske površine. Občinarji, ki imajo izkušnje s spreminjanjem občinskih prostorskih načrtov, niso tako prepričani, da je ta načrt izvedljiv. Črka zakona tega preprosto ne prenese, razen če kakšen postopek v ozadju že teče. Mimo tega, že mnogo let slišimo iz mnogo ust, pa naši uradniki ne gredo.
Nazadnje smo menda tako izgubili investicijo podjetja IBM, ki je prav tako v Mariboru hotel odpreti klicni center z 200 zaposlenimi – ker mu nismo mogli zagotoviti dovolj velikih davčnih ugodnosti. Če na pristojnih ministrstvih postopajo enako do potencialnih investitorjev kot do s tem povezanih novinarskih vprašanj, nas lahko skrbi. V dveh delovnih dneh jim na okoljskem ministrstvu ni uspelo pojasniti, kako lahko pospešijo postopke, da zaradi tega ne bi izgubljali novih delovnih mest, na gospodarskem ministrstvu pa so, kot pravijo, pristojni za internacionalizacijo slovenskega gospodarstva, kakor tudi za ustvarjanje spodbudnega poslovnega okolja, kamor bodo potencialni investitorji vlagali svoje poslovne naložbe. Ukrepe pa naj predstavi Spirit. Zakaj to spominja na pošiljanje od vrat do vrat?
