Celjski tlačani in knezi: Sladkoba

Zasedanji v Celju in Velenju sta bili tako osladni, da nam je grozila sladkorna.

Objavljeno
27. maj 2016 10.48
Zdravstvo
Brane Piano
Brane Piano
Toliko so se ta teden na naših največjih mestnih svetih, torej v Celju in Velenju, mestni svetniki in oba župana (no, trije, saj vemo, da imamo v Celju dva) tolkli po prsih ter drug drugega hvalili, da smo tlačani med spremljanjem prenosov zasedanj po televiziji in internetu začeli razmišljati, kako bi se dala izmeriti stopnja sladkorja v naših kabelskih pretokih. Zasedanji sta bili tako osladni, da nam je grozila sladkorna.

V Celju je šla reč tako daleč, da je abonirani in zvesti član svetov občinskih zavodov Brane Nezman šel za govorniški pult samo zato, da se je zahvalil ženi načelnika upravne enote, ker je za neki občinski odbor tako izvrstno napisala zapisnik, da so med branjem člani odbora ugotovili, kaj so se pravzaprav pogovarjali.

V Velenju se je svetniku Antonu de Costi zdelo potrebno izraziti posebno zahvalo direktorju RTC Golte Ernestu Kovaču, ki je predstavil podatke o zimski sezoni, njihovem poslovanju in črni luknji, v kateri se bodo Golte znašle, če jih do sredine junija, kar jih seveda ne bo, ne bo nihče dokapitaliziral. De Costo je občutek hvaležnosti preplavil, ker je od Kovača izvedel, da je v svetu 400 milijonov smučarjev in tudi, da v tujini znajo streči smučarskim centrom, ker so smučišča povečini privatna. Pohvalil je svojo občino, ker je zelo športna, podpira zdravo življenje in ima tudi ogromno smučarjev. Prejšnji vikend je bil tudi on na Golteh in se je čudil, koliko ljudi je bilo na planini, čeprav je zapufana.

Potem smo se vrnili k prenosu celjskega zasedanja in smo ujeli Brigito Čokl, to je ono gospo, ki je bila že veliko v zdravstvu, od vlade do celjske bolnice, med opravičevanjem, ker je zamudila na sejo. Takole je bilo. Hitela je na sejo, pa se je zamudila, ko je turistu dajala napotke, kako se pride na celjski Stari grad. Edino peš in naj nam kdo ne reče, da mesto ne skrbi za zdravje turistov.

Potem so se med seboj naprej hvalili.

Še svetnik Vinko Skale, ki ga je mučila radovednost, kdo se je poleg direktorice prijavil za direktorico Zavoda Celeia, je v odgovor dobil samohvalo drugega župana. Ta, torej ne gospa, ampak drugi župan, tako spoštuje zasebnost, da Vinku ne bo razkril imen kandidatov, pa če se na glavo postavi. Vinko, ne on. Še sreča, da se od sladkarij in osladnosti dobi sladkorna bolezen postopoma, in ne v hipu, kakor človeka na mah udarita kap ali infarkt. Za prvo urgentno pomoč ima župan v Velenju vsaj ženo zaposleno v zdravstvenem domu, če že z direktorji nima sreče. V Celju pa ne bo nič dobrega, če bo koga udarilo.

Vlada je Zdravstvenemu domu Celje vzela denar za en rešilni avtomobil z aparati in osebjem ter ga bo dala urgentnemu centru. Denar, ne avto. Urgentni center je tam, kjer imaš z angino na zeleni liniji nad glavo displej, kjer piše, da boš čakal še 240 minut. No, vlada je vzela zdravstvenemu domu, dober milijonček mu jemlje še rodna mu knežja občina, pa ni znano, za čigavo zdravje.