Cena položaja

Kdor hoče biti za vsako ceno na neki funkciji, je zelo lahko vodljiv in upravljiv. Že samo s tem, da hoče biti tam, kjer je, ga držijo v šahu. Vsem po vrsti poskuša ugoditi, saj ne ve, kdo je s kom povezan in kdo bo komu kaj prišepnil. Tudi če nima nobene neposredne finančne koristi, ima lahko gospodarjenje take osebe z javnim denarjem slabe posledice za davkoplačevalce. Kadar je vmes politika, še toliko bolj. In politika je v Sloveniji v vseh porah. Ne tista dobra, iz učbenikov, ki naj bi delala v interesu državljanov, ampak taka, ki jo izvolimo, in potem uporablja svojo moč zato, da nas pomaga ropati.

Operacijske mize so tipični primer. Pred dobrim desetletjem je UKC od Tanje Frantar in Igorja Zabreta za 4,5 milijona evrov kupil 38 operacijskih miz, ki jih ni potreboval, ki so bile predrage glede na evropski trg in za nakup katerih so bili izvedeni goljufivi postopki. Sodišče je to največjo korupcijsko afero tistih časov pospravilo v predal, ne da bi jo preiskalo. S tem je pokazalo pot sedanji Sloveniji ne samo v zdravstvu, ampak tudi drugod. Sodstvo bi v naši državi moralo prevzeti odgovornost za to, kar se dogaja.

Zdaj se je zgodba v UKC ponovila s pogodbo o predragem vzdrževanju miz, ki jo je za 257.000 evrov na leto sklenil z istima preprodajalcema miz sedanji generalni direktor Simon Vrhunec. Revizija posla je pokazala, da gre za tipično »striženje ovac«. Posel je nesramno drag, a je sklenjen po zakonu, zato je rop davkoplačevalcev v tem primeru zakonit. Podjetnika se lahko smejeta na vsa usta. Tudi druge milijonske posle sklepata z državo in prav vsi so po zakonu. Vrhunca bi formalno lahko odstavili, a je iz različnih razlogov neodstavljiv. Najbrž niso iz trte izvite govorice, da tako velike javne direktorje postavljajo v resnici dobavitelji z asistenco politikov. Zato so mu po načelu, da bo volk sit in koza cela, zmanjšali opravilne pristojnosti.

Poglejmo podrobnost servisiranja miz, ki pokaže vsa (ne)sorazmerja v zdravstvu. UKC plačuje uro navadnega serviserja – tehnika Medicoingeneeringu po 57 evrov, za uro zdravnika pa 11 evrov bruto, če je mlad, ali 23 evrov bruto, ko je na vrhuncu svoje kariere! Kdo je torej zaslužkar? In koliko takih ekskluzivnih dobaviteljev, kot sta zakonca Frantar, je prisesanih na naše javno zdravstvo?

A ne le na zdravstvo. Če bi pogledali za zavese drugih poslov, bi ugotovili, da je Slovenija ujetnik dobaviteljev – za medicinsko opremo, vojaške nabave, policijsko orožje, smetarske kamione. Dejstvo, da smo vstopili v Evropo, nam ni prineslo po tej plati nič. Še vedno ne moremo iti v Avstrijo in tam kupiti za polovico cenejše operacijske mize. Velike korporacije so razdelile svet in države kot igračke v peskovniku ter omogočajo lokalnim preprodajalcem, da mešetarijo z našim denarjem za svoj račun. In kljub temu so nabave v zdravstvu le drobtina z mize. Nič proti bančnim mešetarjem, ki jih je politika poklicala sama in skozi katere naš denar lije k njim.