Tiskane izdaje
V Afriki protestirajo od puščavskega severa celine do Nigerije, kjer je kakšna polovica prebivalcev sledilcev Alahove besede. Zelo besni so tudi v Aziji, najbolj v Afganistanu in Pakistanu, nekaj sto protestnikov pa se je zbralo celo na Šrilanki. Jezni so vse do otoškega dela celine na jugovzhodu, kjer demonstrirajo Indonezijci.
Vsi, v več kot dvajsetih državah, se jezijo, ker je neznani ameriški filmar posnel beden nizkoproračunski film, s katerim domnevno žali Alahovega odposlanca Mohameda. Kdor si je ogledal niti četrturno skrpucalo, je ugotovil, da film žali predvsem sedmo umetnost. Jasno je, da je producent, menda po rodu egiptovski kopt, torej kristjan, hotel provocirati. Vendar je odziv popolnoma zunaj normalnega.
Med ogledom lepljenke delov filma, nekakšnega napovednika, sem se spomnil filma Life of Brian (Brianovo življenje), v katerem se je legendarna angleška komična skupina Monty Python norčevala predvsem iz tega, kako nastane religija. Brian je bil nekakšna verzija Jezusa Kristusa, ki je prerok postal po pomoti, vendar je na koncu vseeno končal na križu. Konec 70. let še nisem zahajal v kino in sem si Brianovo življenje veliko po nastanku ogledal po televiziji; nedvomno je najbolj smešen film, kar sem ga videl.
V svojem značilnem slogu so Angleži pokazali, kako se lahko norčuješ iz religije in ostaneš živ. Film je inteligenten, grotesken in neskončno smešen. Ob nastanku je menda sprožil plaz zgražanja, vendar tudi v najbolj gorečih katoliških državah ni zaradi njega nihče zažigal britanskih veleposlanikov in streljal njihovih diplomatov. Malo zato, ker Brian ni čisto pravi Jezus, predvsem pa zato, ker so se v njem zahodnjaki norčevali iz temelja zahodne civilizacije. Nikoli ne bomo izvedeli, kako bi se končalo, če bi namesto krščanstva na piko vzeli islam. Na srečo, ker bi bilo burno, in na žalost, ker bi bil film, recimo Abdulahovo življenje, verjetno izjemno smešen.
Zaradi Brianovega življenja ni umrl nihče, zaradi - odlomkov! - iz nizkoproračunskega filma Innocence Of Muslims (Nedolžnost muslimanov) pa je šlo k stvarniku, temu ali onemu, že precej ljudi. V zadnjih dneh je veliko prahu dvignil še francoski satirični časopis Charlie Hebdo, v katerem je nastopal narisan lik, podoben Mohamedu. Narisane domislice danskega časopisa Jyllands-Posten pa so leta 2005 prav tako sprožile val nasilnih demonstracij po islamskem svetu.
Mohamed je za milijardo in več muslimanov svet lik. Ker je islam pretežno nenaklonjen upodabljanju ljudi in živali, je seveda še bolj nenaklonjen upodabljanju Mohameda; nenaklonjenost doseže vrhunec in se pogosto sprevrže v nasilen odziv, če je božji odposlanec portretiran v šaljivem ali žaljivem smislu. Vendar bi morali muslimani razumeti, da poleg njihovega obstajajo tudi pogledi na svet, kjer upodabljanje Mohameda v šaljivem ali žaljivem smislu ni prepovedano.
Svoboda izražanja, v besedi ali kateri drugi obliki, je ena redkih stvari, ki so na zahodu še svete. Ko muslimani napadajo veleposlaništva zahodnih držav ali celo pobijajo njihove diplomate, bi morali pomisliti, da svoboda izražanja vključuje tudi pravico, da nekdo upodablja odposlanca njihovega boga tako, da jim ni všeč. Če mislijo, da gre za žalitev, naj Sama Bacilea - ali kakor koli je že ime režiserju Nedolžnosti muslimanov - tožijo. Tudi v Združenih državah obstajajo zakoni, ki prepovedujejo žaljenje verskih čustev drugih.
Seveda pa je temelj množičnih in nasilnih demonstracij drugje, ne v zgroženosti zaradi filma. Muslimani so povsod občutljivi, če je kdo do njih kritičen. Ko je pred leti v slovenski islamski skupnosti nastal razkol med strujo odstavljenega muftija Osmana Đogića - zagovarjal je osamosvojitev slovenskih muslimanov izpod sarajevske nadoblasti - in sarajevsko strujo, zaradi česar so se s pomočjo dveh najbolj znanih odvetniških pisarn, Čeferinove in Mira Senice, obdelovali tudi po sodiščih, so bili predvsem pripadniki sarajevske struje ogorčeni, če je kdo o njih napisal kakšno kritično besedo. Zato muslimani v neprimerno bolj radikalnih delih sveta, kot je Slovenija, izkoristijo vsako priložnost, tudi obskurni film, da izlijejo svoj bes na vse, za katere menijo, da jim delajo krivico. Če k temu dodamo še brezštevilne pistoljerose, kakršnih je na primer v kaosu pogadafijeve Libije, kjer so pobili ameriške diplomate, več kot dovolj, je recept za tragične dogodke napisan.
Vsi skupaj se bomo morali navaditi, da ima svoboda, tudi izražanja, svojo ceno. Arabci in drugi muslimani na to, da je cena svobode, za katero se že leto in več ponekod krvavo borijo, tudi pravica, da nekdo žali njihova čustva. In zahod, da je cena svobode, ki jo živimo, tudi kak ubit predstavnik in požgana stavba. Če te cene nismo pripravljeni plačati, raje pozabimo na vse skupaj.
In ja, svoboda ima alternativo. Predstavljata jo čedalje bolj avtokratska Rusija in diktatorska Kitajska.
