Cena življenja

»Ustvarili smo mladost brez junaštva, dobo brez modrosti in življenje brez veličine.« Tako je libanonski filozof Nassim Nicholas Taleb odgovoril na vprašanje, kaj je sodobnost.

Čedalje pogosteje govorimo v sodobnem jeziku trga, statistike in dobička, zato bi Talebu – ta je bil dvajset let trgovec, preden se je posvetil filozofskemu premišljevanju – lahko postavili podvprašanje o tem, koliko je pravzaprav vredno življenje brez veličine. Ali smo bili med ustvarjanjem sodobnosti za vedno izgnani iz raja, v katerem človeško življenje velja za neprecenljivo, in ali smo zdaj obsojeni, da brez modrosti in junaštva na vsak svoj dan, vsako leto in desetletje namestimo nalepko s ceno v evrih, dolarjih ali v neki drugi pomembni valuti?

Najzanimivejši stavek, ki so ga zapisali v uvodniku kitajskega partijskega dnevnika in se je nanašal na iskanje potnikov izgubljenega malezijskega letala, je bil hkrati ohrabrujoč in zastrašujoč. Global Times je od Kuala Lumpurja zahteval odgovornejšo in bolj organizirano akcijo iskanja potnikov, med katerimi je bilo dve tretjini Kitajcev, ter najprej opozoril, da »kitajska družba ne živi več v revščini in tukajšnje življenje ni več poceni«, nato pa so cenzorji stavek izbrisali. Kakor da so se zavedeli, da o ljudeh ne bi smeli govoriti s trgovskimi izrazi. Pustili so samo tisti del stavka, ki opozarja, da je najglasnejša parola v sedanji Kitajski – »življenje je pomembnejše od vsega drugega«.

Kljub temu lahko neizogibno ugotovimo, da je življenje posameznika na Kitajskem toliko dragocenejše, kolikor je močnejša država in njeno gospodarstvo. Pred pol stoletja se je Mao Zedong tolkel po prsih in trdil, da se ne boji ne sovjetske ne ameriške atomske bombe, kajti z njo je mogoče ubiti dvajset milijonov ljudi, Kitajska pa jih ima veliko več od tega. Danes Peking pošilja osem vojaških ladij in preusmerja deset satelitov, da bi našel 153 Kitajcev. Časi so se spremenili.

Zdi se absurdno, da se je Kitajska razvila v državo, v kateri je »življenje pomembnejše od vsega drugega«, medtem pa se ni zmenila za poceni življenja svojih revežev, pripravljenih za zelo nizke plače izdelovati devetdeset odstotkov stvari, ki jih vsak od nas uporablja v svojem domu. Prav tako se zdi cinično, da si kitajske ladje in sateliti neutrudno prizadevajo najti potnike, izginule v mednarodnem zračnem prostoru, medtem ko bo znotraj kitajskih meja brez sledu izginil vsak aktivist, ki si bo drznil podvomiti o avtoriteti edine stranke.

Vendar je naznanilo, da je azijska sila na vrh svojega vrednostnega sistema postavila vsako posamezno življenje, dragoceno za ves svet, ker nas vrača k najpomembnejšemu vprašanju sodobnosti: ali prav vse lahko prepustimo trgu?

Že dolgo tega je nekdo izjavil, da je država močna toliko, kolikor v njej velja vsak posameznik. Kitajci so izjavo prebrali z druge strani in pravijo, da je življenje vredno toliko, kolikor je družba, ki ga podpira, bogata. In če že živimo v sodobnosti brez junaštva, modrosti in veličine, vrnimo človeku pravico do tega, da živi brez cene, zapisane na čelu.