Cepilna matematika

Otroka niste cepili proti ošpicam, saj menite, da mu cepivo, ki vsebuje živ in oslabljen sev ošpic, mumpsa in rdečk škoduje, povzroča avtizem in več drugih nevšečnosti. Potem pa se okuži. V času kužnosti pride v stik s precepljeno nosečnico, ki ima zmanjšano odpornost. Ženska zboli, rodi mrtvega otroka, vašemu otroku pa okužba pusti posledice na možganih. Zgodba je resda izmišljena, ne pa nemogoča.

V nekem dokumentarnem filmu, v katerem so navajali argumente za in proti cepljenju, je o svoji najhujši življenjski preizkušnji spregovorila mati iz Francije. Imela je hčer, perspektivno in uspešno študentko, ki je v otroštvu ni dala cepiti, saj je bila zagovornica naravne imunosti in zdrave prehrane. Dekle je zaradi ošpic padlo v komo. Ko se je zbudilo, ni bilo več isto.

Verjetno si nihče niti v najhujših morah ne želi podoživeti usode matere, ki je za svojega otroka po svojih najboljših močeh vedno dala vse od sebe, potem pa se je z njo poigrala usoda. Kolikokrat na dan si očita, da ni verjela stroki. Na drugi strani pa je treba izpostaviti tiste, ki so stroki verjeli, pa so postali žrtve stranskih učinkov cepiv. Tudi v Sloveniji so matere otroke po cepljenju izgubljale. Odločitve staršev zato vsekakor niso preproste.

Vsak organizem se na cepivo odzove drugače – nekateri celo ne razvijejo imunosti. Sami morate pred cepljenjem pretehtati tveganja in koristi za lastno zdravje, pri tem pa upoštevati še ogrožene skupine prebivalstva. Če koristi cepljenja presegajo tveganja, ste na poti prave in odgovorne odločitve. In pri cepljenju proti ošpicam zmagujejo koristi.

Od leta 1968, ko smo pri nas uvedli obvezno cepljenje proti ošpicam, se je število bolezni začelo zmanjševati. Zadnja epidemija ošpic je bila pri nas v letih 1994/1995. V zadnjih letih v Sloveniji beležimo le še posamezne uvožene primere bolezni. Tudi bolezen, ki jo je prinesel moški na pediatrijo, je bila uvožena.