Cerarjeva sporočila

Ko so danes dopoldne v javnost prišle prve informacije, da sta se predsednik in podpredsednik SMC Miro Cerar in Milan Brglez vendarle sestala in poravnala spor, se je mnogim v vladajoči stranki odvalil kamen od srca. Interpretacije zapleta, v katerega sta se zapletla dva najvplivnejša predstavnika stranke, so številne, a ključne ugotovitve, na katere smo opozorili ob izbruhu konflikta, ostajajo. SMC po tem, kar se je zgodilo na glasovanju po zakonu o tujcih, ni več enaka. Zamere, ki so nastale, ostajajo, kljub skupni izjavi in predstavi za javnost, v kateri so se predsednik in oba podpredsednika SMC skupaj sprehodili od prostorov poslanske skupine do osrednje dvorane državnega zbora. Tega, kaj in kako sta se v nedeljo pogovarjala ter dogovarjala Cerar in Brglez, ker je srečanje potekalo na štiri oči, ne vemo. Je pa jasno, da je bila današnja procesija trojčka SMC poskus popravljanja javne podobe stranke.

Iz sporočila sicer izvemo, da Cerar ne vztraja več pri pozivu, naj Brglez odstopi s funkcije podpredsednika SMC, a je moral ta pred tem dati jasna zagotovila, da vzroka za nezaupanje ni več. To, prevedeno v slikovitejši jezik, pomeni, da se je moral podrejeni pred šefom globoko prikloniti in poljubiti Cerarjev oziroma cesarjev prstan. Skratka, Brglez je z razlago svojih stališč, pojasnilom položaja glede svoje vloge v stranki in osebnih ciljev, ki ga vežejo na SMC, dovolj jasno sporočil Cerarju, da ga ne ovira v njegovih prizadevanjih na poti utrjevanja oblasti v stranki in državi.

Razplet spora na vrhu SMC pa kaže tudi na to, da je Cerarja na neki točki srečala pamet. Če bi vztrajal pri odstopu Brgleza, bi bilo tveganje vendarle preveliko, saj bi trmoglavljenje lahko najprej resno načelo stabilnost stranke in nato tudi koalicije. Kar bi bila prevelika cena za dokazovanje javnosti, da je Cerar odločen voditelj.