Tiskane izdaje
Gre seveda za polemiko o evropskem komisarju oziroma komisarki iz Slovenije v ekipi Jean-Clauda Junckerja. Odločitev, s katero se precej mudi, je vsaj za nekaj dni dodobra ogrela ozračje vremensko sicer bolj kislega poletja. Najverjetnejši mandatar za sestavo nove vlade je tako dal praktično takoj vedeti, da pričakuje, da bo imel pri določitvi kandidata odločilno besedo. In to kljub temu da naj bi Juncker ime kandidata pričakoval že konec tega meseca, ustanovna seja državnega zbora, ko bodo novi poslanci to tudi uradno postali (poslanci, namreč), bo šele prvega avgusta.
Da je vlada Alenke Bratušek vendarle popustila in v pogovore vključila tudi Cerarja oziroma njegovo SMC, se nekako pravzaprav spodobi. A tako odločitev naj bi izsilile predvsem manjše stranke sedanje koalicije, ki računajo tudi na sodelovanje v vladi Mira Cerarja. Ta pa naj bi jim dal vedeti, da njihovo stališče do imenovanja kandidata za komisarja ne bo brez vpliva na njihovo pogajalsko pozicijo v pogovorih o novi vladi. Povedano zelo po domače: če bodo upoštevali Cerarjeve politične in kadrovske interese še pred formalnim oblikovanjem koalicije in prevzemom vlade, bodo v tej dobili več bombončkov, kot bi jih dobili sicer. Če sploh kaj.
Taka trgovina po eni strani kaže, da Cerarju trde pogajalske taktike niso tuje, po drugi strani pa na pojmovanje funkcije evropskega komisarja, ki ni sinhronizirano z realnostjo. Evropski komisar namreč ni ne strokovna ne prestižna funkcija. Je pa res, da je dobro plačana. Kar za hranjenje blatnodolske fovšije ni nepomembno.
A pravzaprav so merila jasna: kandidat (kandidatka) mora biti politik tako pretkane sorte, da bo preživel v evropski politični džungli, ki je povprečno precej bolj neusmiljena kot slovenska mlakuža. Hkrati pa mora biti doma dovolj nezaželen, da se ga hoče lokalna politika znebiti nekam daleč stran. Dodaten plus je tudi dejansko poznavanje področja, ki bi ga komisar pokrival, a ker gre za politično funkcijo, nihče ne pričakuje čudežev. Poanta je torej ta, da odločitev o komisarju resnično ni najpomembnejša odločitev, ki čaka slovensko politiko v prihodnjih tednih.
Veliko pomembnejših je Cerarjevih 50+. Glasov, namreč. Najverjetnejši mandatar namreč ocenjuje, da je 51 glasov večine lahko tudi premalo, če bi se katera od koalicijskih strank spuntala. In spuntala se gotovo bo. Tudi zaradi Cerarjevega trdega nastopa ob komisarskem vprašanju, kjer je dobesedno vsilil svojo voljo odhajajoči vladi, še preden je sploh nastopil svoj poslanski mandat. Kaj šele da bi mu parlament tudi formalno podelil mandat za sestavo vlade (toliko o Cerarju-legalistu, mimogrede).
(Verjetni) bodoči premier ima tako za sestavo vlade v bistvu zgolj dve možnosti: ali koalicijo oblikuje na način, ki bo dovoljeval občasno puntanje zdaj ene, zdaj druge koalicijske stranke, ali pa bo lovil dvetretjinsko večino, se pravi šestdeset in več glasov. To bi tako pomenilo oblikovanje vlade s prav vsemi strankami v parlamentu, razen s SDS in Združeno levico.
A zgodovina slovenske demokracije kaže, da dvetretjinska večina in dnevna politika ne gresta najbolje skupaj, saj gre preveč energije za gašenje različnih koalicijskih in znotrajstrankarskih požarov, ki so pogosto posledica prevelike zaverovanosti vseh deležnikov v lastno pozicijo moči in zgrešene logike tipa »tako ali tako imamo dovolj glasov«. Vprašanje torej je, ali bo Miro Cerar lahko sestavil koalicijo, ki ne bo imela preveč glasov v parlamentu in bo hkrati lahko preživela občasna soliranja njenih članic. Odgovor na vprašanje, ali je Cerar sestavil 51 glasov, bomo tako izvedeli le nekaj tednov preden bo verjetni mandatar sestavil –
