Cesarji ne obstajajo, razen kadar so goli

Dobra plat pekinške pravljice je bila, da se je pokazalo, da Severna Koreja ni pravi problem.

čet, 09.11.2017, 22:00

»Sem predsednik ZDA, nisem vladar ZDA,« je ob neki priložnosti dejal Barack Obama, ko je bil prisiljen pojasniti omejitve svojih pooblastil. A za njim je prišel Donald Trump in poskušal postati cesar.

Ni mu šlo najbolje, zato je odpotoval na Kitajsko in dopustil, da mu Xi Jinping odpre vrata cesarske palače in mu postreže z najboljšim čajem, da se je vsaj za kratek čas počutil kot vladar … tako kot se počuti kitajski predsednik, potem ko je na nedavnem kongresu Komunistične partije Kitajske dobil še en mandat na čelu vsega.

S čajem so postregli v Hiši, ki varuje bogastvo (Baoyunlou), kot se imenuje poslopje, v zahodnem slogu zgrajeno leta 1915, da bi v njem hranili dragocenosti nekdanjih cesarjev, ki je tudi samo polno simbolike.

Po koncu boksarske vstaje leta 1901 je bilo kitajsko cesarstvo prisiljeno plačati visoke vojne odškodnine osmim koalicijskim silam, ki so sem poslale svojo vojsko, da bi svoje državljane in kitajske kristjane obranile pred protizahodnjaškim nasiljem. A medtem ko so Avstro-Ogrska, Velika Britanija, Nemčija, Francija, Italija, Japonska in Rusija izkoristile pravico do odškodnine, se ji je Amerika odrekla in večino denarja preusmerila v gradnjo univerze Tshinghua in bolnišnice v Pekingu ter v štipendiranje mladih Kitajcev, ki so hoteli študirati v ZDA.

Del kitajskega dolga je takratni predsednik Theodore Roosevelt namenil prav za gradnjo Hiše, ki varuje bogastvo.

Čaj je bil torej lepo sporočilo: spor ne vodi k dobremu rezultatu. Kitajska in ZDA imajo odgovornost do svojih prebivalcev in do preostalega sveta, da s sodelovanjem preprečijo ponavljanje krvave zgodovine. 

Nekdo je vse to gotovo pojasnil Trumpu, tako da je njegovo bivanje v Pekingu do konca ostalo na cesarski ravni, z veliko zlatimi komplimenti in brez slehernega diplomatskega spodrsljaja.

Če bi lahko tukaj zapisali »in tako so vsi srečno živeli do konca dni«, bi bil to najboljši konec dolge sage o kitajsko-ameriških odnosih. Problem pa je, da so se prizori iz cesarskega življenja prepletali z dejstvom, da živimo v 21. stoletju, ki že od začetka poziva h korenitim reformam strukture ne le svetovne ureditve, temveč tudi načina trgovanja, s tem pa tudi ohranjanja globalnega miru.

Dobra plat pekinške pravljice je bila, da se je pokazalo, da Severna Koreja ni pravi problem. Torej se lahko izognemo jedrski vojni. Prav tako vznemirljivo pa je, da Trump in Xi nista ponudila trajne rešitve za vzpostavitev trgovinskega ravnovesja, ki je v odnosih s Kitajsko bistveno bolj skupen problem Amerike in Evrope, kot bi to lahko rekli o severnokorejskem režimu, ki grozi z jedrskim orožjem.

Xi je pokazal, kaj danes pomeni biti kitajski cesar. Z eno potezo roke je svoje državne korporacije prepričal, naj na ameriškem trgu porabijo blizu 250 milijard dolarjev. A kako naprej?

Cesarji nič več ne obstajajo, razen kadar so goli in ko se vidi, kaj bodo storili z dobičkom, kaj nameravajo z naložbami in čemu imajo tolikšno oblast. A to se tokrat ni videlo. Tako Trump kot Xi sta ostala le predsednika, od katerih moramo pričakovati še veliko necesarskih potez. 

Prijavi sovražni govor