Češnje za Camerona

Najmanj, kar si Unija, obkrožena s krizami, želi, je, da bi se uresničila mora o izstopu Velike Britanije, tako imenovani razvpiti »brexit«. Velika Britanija je za EU na gospodarskem, zunanjepolitičnem in varnostnem področju nepogrešljiva. Brez te članice bi bila okrnjena, podrta bi bila njena arhitektura, nadaljnje krušenje bi utegnilo biti neustavljivo.

Razumljivo je, da so voditelji pripravljeni prisluhniti željam Davida Camerona in preprečiti, da bi britanski nasprotniki članstva imeli v rokah preveč orožja. Čeprav še nič ni »pod streho«, je predlog prihodnjega dogovora videti kot rešitev, ki združuje Cameronova pričakovanja in zahtevo drugih voditeljev, da ne bi smela biti prekršena temeljna načela EU.

Logika, da prosto gibanje delavcev po EU ni namenjeno izbiri države z največ socialnimi pravicami, ampak predvsem delu, že tako ni samo Cameronova. Tudi drugi bi radi določili meje. V splošnem negativnem razpoloženju, povezanem s takšnimi ali drugačnimi priseljenci, so »vodovodarji« z evropskega vzhoda že dolgo grešni kozel.

Najbolj grenak del britanske zgodbe je, da Cameronu uspeva dosegati svoje cilje z izbiranjem češenj s torte in izsiljevanjem. Bolj kot skupne cilje Unije ima pred očmi lastno nacionalno zgodbo. Če bi še druge večje, vplivne članice sledile temu zgledu in zahtevale nove izjeme, bi v Evropi nastal pravi kaos.

Tveganj, povezanih z Veliko Britanijo, seveda še zdaleč ni konec. Težko si je predstavljati, da bi zapletene, tehnokratske rešitve iz predloga lahko usodno vplivale na voljo britanskih volivcev. Navsezadnje, razpleti referendumov po Evropi so pogosto bolj povezani z drugimi temami, tudi siceršnjo politiko. Francoska zavrnitev evropske ustave je boleča izkušnja.

V napetem razpoloženju nepredvidljivi dogodki lahko postanejo jeziček na tehtnici. Zato se bo trepetanje nadaljevalo do same referendumske odločitve Britancev.