Cestno-tirni vozel

V prejšnji evropski finančni sedemletki je bilo za dvomilijardne slovenske infrastrukturne in energetske projekte na voljo skoraj milijarda evropskih evrov. V tekoči sedemletki bo bruseljskega denarja po oceni pristojnega ministra samo okrog 700 milijonov evrov, za prometno infrastrukturo manj kot pol milijarde. Že dolgo je znano, da bo večina tega denarja šla za tire.

Aktualni minister ima v zadnjih tednih veliko dela z odpiranjem novih infrastrukturnih objektov. Malce zlobno bi lahko zapisali, da pobira smetano, kajti v njegovem mandatu so se projekti iz prejšnje sedemletke samo zaključevali. Njegov donesek bo mogoče oceniti čez, recimo, sedem let. Nastavek pa je tak, da se bo na tirih še nekako delalo, če odmislimo negotovo usodo nove proge Divača – Koper, na (državnih) cestah pa je vse odvisno od politike. Ta bi verjetno še nekako pristala na nove dajatve, v nizkem štartu pa na nasprotovanje (upravičeno?) že čakajo vedno razboriti cestni prevozniki.

Kaj bi bilo na državnih cestah treba narediti, da bi katastrofalno stanje vsaj malo izboljšali, je prav lepo zapisano že več let. Ve se, da bi za vzpostavitev normalnega stanja vsaj šest zaporednih let v vsakem od njih potrebovali okoli 250 milijonov evrov. Projekti so (bili) že specificirani, tudi časovno.

Uporabnina za vožnjo po javni železniški infrastrukturi, ki jo poleg močno prevladujočih Slovenskih železnic uporabljata še dva prevoznika, je nizka. Tudi zato, ker je železniška infrastruktura kljub naložbam v zadnjih letih še vedno precej zastarela. Ob gradnji avtocest se je na tire pač pozabilo. Drži tudi, da se je kljub opozorilom prav v zadnjih letih začelo pozabljati na državne ceste in to kljub temu, da se zanje plačuje uporabnina, ki se je s cest pred leti v celoti preselila na tire, potem pa ji je bilo blagohotno vrnjena polovica. Tudi nekdanja direkcija za ceste je danes direkcija za infrastrukturo. Družba za državne ceste (DDC) pa je državni inženir, DRI upravljanje investicij.

Infrastrukturni cent je v resnici predviden kot bencinski cent. Ministrova vizija je, da bi bil infrastrukturni cent tudi del cene elektrike, ki jo za pogon uporabljajo vlaki in tudi že cestna vozila. Ko so leto in pol, kakšen dan gor ali dol, po odseku notranjske železniške proge zaradi poškodb po žledu železničarji vozili z dieselskimi lokomotivami, je to njihove stroške povečalo za milijon evrov na mesec. Bognedaj, da bi infrastrukturni cent začeli izračunavati tudi pri letalskem gorivu. Potem za Adrio Airways doma res ne bo prihodnosti.

Neizpodbitno dejstvo je, da težja vozila bolj uničujejo ceste. Neizpodbitno dejstvo je, da bi uvedba infrastrukturnega centa močno prizadela predvsem prevoznike – ne glede na olajšave – in zmanjšala njihovo konkurenčnost. Malo pa je verjetno, da bi to opazno preusmerilo tovor s cest na tire, kar je sicer obnovljena pobožna želja evropskih odločevalcev. Kdo bo torej presekal ta cestno-tirni vozel?