Tiskane izdaje
Dobrobit je visokoleteča, plemenita beseda, ki napeljuje na misel, da za nekoga skrbimo na način, ki je koristen za njegovo dobro fizično in psihično počutje, da torej delamo v njegovo dobro. Za živali, ki jih redimo za prehrano, natrpane v hlevih, v katerih hodijo druga po drugi, in zaprte v kletkah z natančno odmerjenimi kvadratnimi centimetri prostora, je težko reči, da spoštujemo njihovo dobrobit, naj so še tako popolno zdizajnirane, da nam vsak dan znesejo jajca ali v enem mesecu pridobijo dvojno telesno težo, da bo iz njih dovolj mesa. A prav dobrobit je beseda, ki jo uporablja evropska zakonodaja, ko govori o spoštovanju pravic farmskih živali.
To ne čudi, saj se je pojem in znanstvena disciplina, ki iz njega izhaja, razvil hkrati z nastankom množične industrijske reje po drugi svetovni vojni, ko so se ljudje nenadoma zavedeli, da so z usmerjenostjo v pridelavo čim večjih količin hrane hleve spremenili v tovarne, živali pa v (brezčutne) stroje za proizvodnjo hrane. Na to jih je opomnila britanska aktivistka za pravice živali Ruth Harrison v knjigi Animal Machines (1964). Prelomno literarno delo je spodbudilo nastanek evropske konvencije za zaščito farmskih živali, desetletje pozneje smo dobili prvo sodobno evropsko zakonodajo o zaščiti rejnih živali, leta 2009 pa je bilo v lizbonsko pogodbo vpisano, da so živali čuteča bitja in da je treba upoštevati potrebe za zaščito njihove dobrobiti. Iz te določbe izhaja sedanja evropska zakonodaja o dobrobiti živali, ki smo jo v času vstopanja v Evropsko unijo prenesli v slovenski pravni red.
Zaradi novih znanstvenih spoznanj o živalih se evropska zakonodaja nenehno posodablja. Leta 2012 je bila prepovedana reja kokoši nesnic v konvencionalnih baterijskih kletkah, leto pozneje so bile ukinjene individualne namestitve za breje prašičje samice, še vedno pa je dovoljeno krajšanje kljunov pri kokoših in več drugih pohabljajočih praks.
Zakaj? Zakonodajo o dobrobiti s(m)o napisali ljudje, tudi znanstveniki so samo ljudje. In pet svoboščin, na katerih temelji zakonodaja, opredeljuje »življenje, ki ga je vredno živeti«, v smislu logike ekonomske donosnosti reje. Svoboščine določajo predvsem odsotnost negativnih občutkov živali: lakote, žeje, nelagodja, bolečine, poškodb, bolezni, strahu in stresa. Le ena je pozitivna, tista, ki govori o pravici živali do svobodnega izražanja normalnega vedenja. A če žival nič ne boli, še ne pomeni, da se dobro počuti, če je ni strah, še ne pomeni, da je srečna.
Medtem ko je slovenska družba za kratenje dobrobiti psov, mačk in drugih domačih živali zelo občutljiva in za te živali v primerjavi z drugimi državami skrbi razmeroma dobro, se z dobrim počutjem farmskih živali ne obremenjuje preveč. Ne rejci, ki zagotavljanje višjih standardov od minimalnih, predpisanih z zakonodajo, še vedno vidijo kot nepotreben strošek, namesto da bi ga izkoristili kot tržno priložnost, ne potrošniki, med katerimi jih je po raziskavi eurobarometra le tretjina pripravljena plačati do pet odstotkov več za živila iz živalim prijazne reje. Vsa skrb za dobro počutje živali se konča pri denarnici.
Nekaj takega se je zgodilo v primeru obrata Mesnin dežele Kranjske v ljubljanskem Zalogu. Med kršitvami, zaradi katerih so inšpektorji obrat začasno zaprli, je bila ena povezana tudi z dobrim počutjem živali; živali, ki so prispele v klavnico, v hlevu niso imele na voljo pitne vode. Pozneje je na dan pricurljalo, da se je podobno kot z živalmi ravnalo z delavci, predvsem agencijskimi. Direktor Edvard Fonda je vse zanikal, hkrati pa priznal, da je težko dobiti primerno usposobljene delavce, saj je industrija težka, krvava in slabo plačana. Dodal je še, da to velja za vso mesnopredelovalno in klavno industrijo v zahodni Evropi.
Kakor z živalmi, tako z ljudmi, pa ne le v mesni industriji.
