Cimosova past

Pri sedanji Cimosovi agoniji ne vemo, ali gre za splet naključij, neznanja in zmedenosti ali pa za vsem stoji dobro premišljena taktirka. Cimosova zgodovina in celo posamezni akterji (minister Metod Dragonja, bankir Chris Gwilliam, ki je neuspešno svetoval že nekdanjemu vodstvu Cimosa ...) se ponavljajo. Če se je Cimos v devetdesetih sesul zaradi razpada jugoslovanskega trga, ga zdaj sesuvata nebrzdana sla po investicijah pred leti in kasnejša kriza evropske avtomobilske industrije.

In kdo zdaj vodi Cimosovo igro? Konec tedna so predstavniki slabe banke in ministrstva za gospodarstvo (vlada je bila modro tiho) zagovarjali nenaden preobrat in navedli nekaj razlogov, ki se zdijo še nepoznavalcem za lase privlečeni. Še posebno argument ministra Dragonje, da je bil eden ključnih elementov pri odločitvi za plan B tveganje, da bi bila državna poroštva Cimosu morda lahko okvalificirana kot državna pomoč. Potem ko je država temeljito več mesecev študirala, ali in kako naj pomaga, in ko je leto dni zagotavljala, da v tej pomoči ni nobenih težav, je zdaj to čez noč »glavni« Cimosov problem. Konverzija terjatev ali prisilna poravnava pa seveda v nobenem primeru ne vplivata na presojo evropske komisije o primernosti danega državnega poroštva. V resnici bo poroštvo v prisilni poravnavi povsem nezavarovano, saj bo delilo usodo vseh preostalih terjatev.

Nadzorniki so izjavili, da je Cimos izpolnil vse naložene in odložne pogoje za sklenitev krovnega sporazuma o prestrukturiranju podjetja. Predvsem pa so zavrnili navedbe predstavnikov slabe banke, da bo Cimos v prisilki potreboval manj likvidnih sredstev za poravnavo odnosov z dobavitelji in da bodo kupci plačevali dobave v najkrajšem (14-dnevnem) roku. Kupci so nad nenadnim preobratom več kot ogorčeni, zato verjetno že iščejo alternative. Nekateri dobavitelji so že ustavili ali odpovedali dobave.

In tu se ves Cimosov rebus zaplete. Prisilna poravnava bi bila v teoriji res lahko tudi boljša rešitev (ne nazadnje so jo v Cimosu že uspešno izpeljali), vendar bi za tem predlogom morala stati natančen načrt in dogovor s ključnimi igralci, ki bi jim bilo v interesu, da Cimos ostane. Predstavniki slabe banke vseh teh zagotovil doslej niso imeli. Nasprotno: brez pomišljanja in logično je odstopil predsednik uprave Jerko Bartolić (kar je še en slab znak), bančni lastniki pa mirijo javnost s slabo ukrojenimi frazami. Kako lahko uspe prisilka v tako nezaupljivem ozračju? In komu lahko koristita tak tvegan pristop in morebitno sesutje slovenske avtomobilske industrije? Konkurenca bi bila vesela, če bi lahko vskočila na mesto Cimosa (s 400 milijoni evrov posla, ki hrani več kot 20.000 zaposlenih). Drugi možen (a neznan) razlog je, da obstaja kak kupec, ki bi s prisilko rad najbolj elegantno počistil veliko tistega, česar Cimos ne potrebuje.

Na Cimosovi nesreči številni svetovalci predobro služijo. Banka, še tako slaba, bo na davkoplačevalskih plečih zmeraj preživela, gospodarstvo, ki tem bankam in državnemu aparatu reže kruh, pa ni povsem prepričano o svojem preživetju.