Tiskane izdaje
Cimosov primer je le še en v dolgi vrsti, ki kaže, da (ta) država res ne bi smela biti lastnica strateških podjetij. Če se mu bo po kakšnem naključju res zgodil stečaj, potem je v tej državi mogoče vse. Cimos je bil vzoren ekskluzivni strateški dobavitelj za vrhunsko evropsko avtomobilsko industrijo, kot so Audi, BMW, Porsche, Bentley, Ford ... »Cimos je za Slovenijo več kot General Motors za ZDA,« je pred poldrugim letom dejal Cimosov v. d. predsednika uprave Janez Gradišek in ponudil zgled, kako izdatno so ZDA (brez predsodkov o državni pomoči) podprle svojo avtomobilsko industrijo.
V Sloveniji se dogaja nasprotno. V Delu smo 23. maja 2014 objavili članek z naslovom Prisilka za Cimos je sramota za banke in državo. Danes je tri četrt odgovornih pametnih o tej temi. Na neprimernost prisilke, ki je udarila kot strela z DUTBj-evega neba, je takoj opozoril tedanji predsednik uprave Jerko Bartolić, ki je dan po njeni objavi odstopil. Analize so kazale, da je prisilka veliko bolj tvegana od konverzije in prestrukturiranja dolgov, za kar je uprava pred tem že dobila podporo dobaviteljev in kupcev. Proti so bili sindikati in celo lastniki. Kupec, ki izve, da je poslovanje dobavitelja insolventno, bo v naslednjem trenutku opuščal nova naročila in iskal alternativne dobavitelje avtomobilskih sklopov. Kot je to storil BMW. Tudi Audi si ne more privoščiti, da bo leta 2019 izdeloval svoje najdražje avtomobile brez pedalnega sklopa. Čeprav je Cimos zanj izdelal inovativen, vrhunsko lahek in finančno konkurenčen prototip pedala. Cimos naj bi šel v stečaj kljub takšnim zmagam in ambicioznemu cilju, da bi čez nekaj let vsak evropski avto imel vgrajeno vsaj eno avtomobilsko komponento z njegovim podpisom.
Čorba v nedogovoru s Hrvaško je le pika na i in zrela za cirkus. Hrvaška postavlja kupcu ultimat, da mora zagotoviti dveletni moratorij na odpuščanje delavcev, čeprav tvega stečaj, da pogubi več tisoč dragocenih delovnih mest. In čeprav niti hrvaški sindikat ni postavil tega pogoja. Koga slepijo hrvaški »prijatelji«? Ali pa vedo nekaj, česar drugi ne vemo: na primer, da je sklad Palladio prepoceni kupil Cimos? Če je Cimos res spet sposoben služiti najmanj 350 milijonov evrov in ustvarjati 60 milijonov evrov EBITDA, je nakup zanj kljub vsemu dober posel. Mar Hrvaška žrtvuje svoje delavce in dobavitelje (HEP dobavlja celotnemu Cimosu elektriko, na primer) za višje zunanje- in notranjepolitične cilje?
Čeprav bodo čez teden ali dva pogajalci slabih bank in slabih vlad morda res sklenili to neverjetno »zdaj te imam, zdaj te nimam« igro s Cimosom, ne bo nihče polagal računov za izgubljene posle, ki se prav v teh trenutkih najhitreje preusmerjajo drugam. Enkrat bo treba ločiti zrno od plev in Cimos morda raje podariti kakšnemu domačemu iznajdljivemu podjetniku kakor podjetje mučiti do onemoglosti in bridkega konca. Če je padla maska za nekdanje vodstvo (njegove tedanje nadzornike in lastnike), bo tudi za tokratne očitno nesposobne strice. A kako lahko to potolaži delavce?
