Ciprasov triumf

Politično in ekonomsko ranjena Grčija je letos vsem nam podelila radikalno lekcijo iz demokracije.

Objavljeno
21. september 2015 23.01
Aleksis Cipras predsednik grške politične stranke Siriza med obiskom v Ljubljani 28.februarja 2014.
Boštjan Videmšek, zunanja politika
Boštjan Videmšek, zunanja politika
Siriza je že tretjič v devetih mesecih slavila zmago na grških volitvah. Siriza je konec januarja na parlamentarnih volitvah zmagala kot levičarska stranka, ki je načrtovala prekinitev varčevalnih dogovorov s trojko posojilodajalcev (evropska komisija, evropska centralna banka, Mednarodni denarni sklad). Na začetku julija je Siriza kot (komaj) vladajoča stranka, ki so jo izčrpala enostranska pogajanja z Brusljem in Berlinom in se je predsednik vlade Aleksis Cipras impulzivno odločil preveriti srčni utrip Grčije, zmagala na referendumu, kjer sta dve tretjini volivcev vzkliknili glasen όχι (ne) novemu varčevalnemu dogovoru s »trojko«. V nedeljo je oskubljena Siriza zmagala na izrednih parlamentarnih volitvah, na katere se je Cipras odpravil po razkolu v lastni stranki, ki je sledil njegovi »kapitulaciji« in podpisu dogovora z osovraženimi posojilodajalci.

S tem »algoritmom« je nekaj narobe, a kljub temu deluje. Óχιmoron grške politike se stopnjuje, in to ni nujno slaba novica. Nasprotno.

Cipras po prevzemu oblasti sploh ni imel možnosti, da bi vladal (v) lastni državi. Skupaj s svojo vladno ekipo je večino časa in energije porabil v ponižujočih »pogajanjih« s posojilodajalci, v vmesnem času pa so se zaradi zaustavljenih denarnih tokov ekonomske razmere v Grčiji le še poslabšale. Evropske elite so storile vse, da bi oslabile tako Ciprasa kot Sirizo.

Ko se je Cipras kljub referendumski zavrnitvi varčevalnega dogovora pod silovitimi pritiski vendarle odločil privoliti v dogovor in ostanek Grčije v evrskem območju, je za evropsko akademsko levico, ki svet razume in spremlja z območja popolnega udobja, postal izdajalec. Zapustilo ga je tudi veliko poslancev iz lastnih vrst, njegovi novi politični zavezniki pa so – začasno – postali njegovi nekdanji sovražniki. Na dan, ko je Cipras odstopil kot predsednik vlade in razpisal izredne volitve, so ga mnogi označili za politično truplo. Za nekoga, ki je zapravil vrhunsko zgodovinsko priložnost; za nekoga, ki bo, torej, končal na smetišču zgodovine.

Zgodilo se je nasprotno. Kljub nizu političnih porazov in poslabšanju ekonomskih razmer je Cipras – skupaj s Sirizo 2.0 – v nedeljo dosegel svojo do zdaj najpomembnejšo politično zmago. Ta mu bo kratkoročno omogočila vzpostavitev političnega ravnovesja, dolgoročno pa mu ponudila možnost, da današnja, realpolitična Siriza, ki se je na račun ekonomskega oportunizma znebila ideoloških iluzij, končno prevzame oblast v državi, ki si nove krize nikakor ne more privoščiti. In to z mandatom, ki je močnejši in bolj demokratičen od kateregakoli političnega mandata v sedanji Evropi. Cipras in Siriza bosta šele zdaj lahko kolikor toliko svobodno zadihala in se lotila obnove države, ki so jo laboratorijski poskusi mednarodnih finančnih institucij ter lakomnost starih političnih elit potisnili čez rob tretjega sveta.

Ironično je, da samooklicana »prava levica« Ciprasov triumf razume kot svoj poraz, ob tem pa pozablja, da bi morebitna zmaga desnice v koalicijsko vlado že v teh dneh lahko pripeljala neonacistično Zlato zoro.