Tiskane izdaje
Zadnja nadgradnja Supervizorja je razkrila tisto, o čemer se je do zdaj raje molčalo. Država je v dvanajstih letih za avtorske honorarje porabila več kot milijardo evrov. Med osebami, ki so v tem obdobju prejele več kot 200.000 evrov, je nemalo profesorjev predvsem s fakultete za upravo in ekonomske fakultete. Zagotavljata, da sta honorarje izplačevali za dodatno delo in skladno s pravili. Pravita, da morata projekte iskati tudi na trgu, saj s proračunskimi sredstvi ne moreta zagotavljati razvoja in kakovosti.
To lahko razumemo. Nikakor pa ne moremo razumeti, zakaj so se med rekorderji znašli predvsem nekdanji in sedanji dekani, prodekani in redni profesorji dveh fakultet. Tudi druge so v stiski, pridobivajo projekte na trgu, izdajajo monografije in izvajajo izredni študij, a njihovih zaposlenih ni med tistimi, ki so poleg redne plače in plačil različnih inštitutov, s katerimi sodelujejo, prejeli še več sto tisoč evrov avtorskih izplačil. Ne ena ne druga fakulteta v svojih obširnih pojasnilih ni zapisala ničesar, kar bi napeljevalo k sklepanju, da sta v visokošolskem prostoru posebni. In tako se trg, na katerega hodita po denar, zdi bolj tržnica.
Predsednik protikorupcijske komisije je napovedal preiskavo področja avtorskih izplačil. Prav, naj se jih loti. Toda izplačevanje honorarjev kot »dodatkov« k rednemu zaslužku je bilo še do danes javna skrivnost visokega šolstva, to pa sodi v resor ministrice za izobraževanje. Tiste, ki se je s 636 tisočaki honorarjev v dvanajstih letih uvrstila na drugo mesto med vsemi avtorji javnega sektorja. Sama je sicer dobra poznavalka sistema in bi bila kot skesanka najbrž lahko koristna pri čiščenju bazena postranskih izplačil v visokem šolstvu, a dvomimo, da bo to lahko še naprej verodostojno počela z umazanijo za lično manikiranimi nohti.
