Civilizacijski napredek

Ene živali smo obsodili na to, da živijo, dokler ne postanejo naša hrana, drugim dovoljujemo, da spijo z nami v postelji.

Objavljeno
22. marec 2018 23.33
suhadolnik Černelič
Maja Prijatelj Videmšek
Maja Prijatelj Videmšek
Država Slovenija se v svoji resda kratki zgodovini ne more pohvaliti s prav veliko odločitvami, ki bi prispevale k napredku civilizacije. Z nezmožnostjo resnične sprave, vrtičkarsko miselnostjo in razvojnimi usmeritvami, ki ignorirajo podnebne spremembe in šesti val izumiranja vrst, je prej zgled ravnanja, s katerim človeška civilizacija tlakuje pot nazadovanju in izumrtju.

V tem pogledu je bilo sprejetje novele zakona o zaščiti živali, ki je zaostrila pogoje za opravljanje poskusov na živalih, prepovedala cirkuse s prostoživečimi živalmi in zdaj polemizirano obredno klanje živali brez predhodnega omamljanja, nedvomno napredek, ki vendarle vzbuja upanje, da smo na pravi poti. Slovenija je v peščici evropskih držav, ki so zaostrile zakonodajo na področju zakola živali. Z omamljanjem se živalim kar najbolj zmanjša trpljenje, ki jim ga zada nož ali rezilo, ko prereže vrat. Številne druge države še naprej dovoljujejo obredni zakol, prakso pripadnikov muslimanske in judovske verske skupnosti, tako rekoč pri polni zavesti.

V resnici je tudi ta zakonska prepoved zgolj kozmetični popravek iznakaženega obraza človeškega sočutja do živali. Speciesizem oziroma ločevanje vrst glede na to, kakšno uporabnost imajo za eno samo vrsto, človeško, je še naprej močno zakoreninjen. Ene živali – farmske – smo obsodili na to, da živijo, dokler ne postanejo naša hrana, drugim dovoljujemo, da spijo z nami v postelji. Upam si trditi, da dokler bo speciesizem nesporna duhovna podlaga človeške civilizacije, bodo na svetu tudi vojne. A bodimo nekoliko manj idealistični, bolje kozmetični popravek kot nič.

Zanimivo tudi Slovenska muslimanska skupnost, pobudnica ustavne presoje 25. člena zakona o zaščiti živali, kot vzrok za nesprejemljivost omamljanja pred zakolom uporablja argument civilizacijskega dosežka. Tistega, ki je omogočil, da si lahko državljan Republike Slovenije svobodno izbere versko pripadnost. Svoboda veroizpovedi je res ustavna pravica, vendar naša ustava pravi tudi, da je Slovenija sekularna država, kjer je Cerkev ločena od države. Verske norme in obredi, naj bodo katoliški ali muslimanski, ne morejo biti nad ustavo in zakonodajo. Tega bi se morali zavedati tudi pobudniki ustavne presoje.

V času, ko se desničarski populizem nezadržno širi, je bojazen Slovenske muslimanske skupnosti o stopnjevanju pritiska proti muslimanom upravičena. Vendar prepoved zakola živali brez omamljanja ni mogoče metati v isti koš s pobudami, kot sta prepoved nošenja naglavnih rut in obrezovanje dečkov. Vsak vernik je tudi in predvsem človek. Če so pobudniki ustavne presoje proti mučenju živali, kakor trdijo, bi morali privoliti tudi v to, da se jim prihrani nepotrebno trpljenje.