Črka zakona, ki je obvisela nad slovenskim založništvom
Usoda založništva je obvisela v zraku v času, ko se pripravljamo na predstavitev na svetovni ravni.
Odpri galerijo
FOTO: Tadej Regent/Delo
Slovenski založniki nikoli niso prav posebno dobre volje – prodajni trendi in bralne navade na Slovenskem jim ne dajejo ravno razlogov za optimizem – toda v teh dneh je bilo običajno temno razpoloženje med njimi za še nekaj tonov temnejše. Na zahtevo ministrstva za kulturo je namreč Javna agencija za knjigo (JAK) izplačevanje subvencij spremenila tako, da bi morali dobršen del izvedbe svojega programa »kreditirati« in šele po izvedeni storitvi bi zanj dobili proračunski denar. Včeraj se je pokazalo, da zadeva vendarle ne bo tako drastična, JAK in ministrstvo za kulturo sta našla začasno kompromisno rešitev, slab priokus pa je kljub temu ostal.
Če bi ministrstvo ostalo pri svojih zahtevah, bi se lahko zgodilo, da številne založbe programa ne bi mogle izvesti in bi bile primorane na hitro zapreti svoja vrata. Nimajo namreč nobenih rezervnih sredstev, s katerimi bi zalagale sprotne stroške pri izvedbi projektov, in tudi kredita ne morejo dobiti. Na žalost pa začasna rešitev ni mogoča za tiste založbe, ki so organizirane kot gospodarske družbe, tako da vsaj del problema kljub kompromisni rešitvi ostaja.
Slovenski založniki pravijo, da je ta nočna mora nanje padla kar naenkrat in brez opozorila. Prej so bili deset let financirani po sistemu, ki očitno ni bil skladen z javnofinančno zakonodajo – je pa bil življenjski in je deloval – pa to nikogar ni motilo. Potem pa so se na ministrstvu za kulturo odločili, da bodo sledili črki zakona, četudi to pokoplje slovensko založništvo. Za povrhu se je ta »diverzija slovenskega založništva«, kot ukrep imenujejo nekateri založniki, zgodila v času tik pred volitvami oziroma v brezvladju, ko je zadevo še težje reševati, saj bo osrednji sogovornik založniške srenje, to je minister za kulturo, kmalu zamenjan. In da dobi vse skupaj že prav absurdne tone, je usoda slovenskih založb visela in delno še visi v zraku v času, ko se Slovenija pripravlja na predstavitev na svetovni ravni – na knjižnih sejmih v Frankfurtu in Bologni.
Po navedbah ministrstva za finance je menda vzrok za zaostrovanje izplačevanja subvencij to, da morajo skladno z napotili računskega sodišča in proračunske inšpekcije povečevati nadzor nad delovanjem uporabnikov proračuna. Skratka, na nekem povsem drugem področju, denimo v gradbeništvu, so ga lomili in zdaj so se vsi, tudi založniki, znašli v rigoroznejšem sistemu, čeprav sami niso izvajali malverzacij z javnimi sredstvi. »Založniška dejavnost je za knjigovodje na financah enaka kot gradbeništvo!« je zadevo komentiral predsednik Društva slovenskih pisateljev Ivo Svetina.
Koga vse bi nov način izplačevanja subvencij ogrozil, najbrž ni posebno smiselno razglabljati, kajti že brez tega so ogroženi vsi, ki delujejo v verigi knjige. Že tako krhki sistem se lahko hitro podre, na novo pa ga bo težko postaviti.
Če bi ministrstvo ostalo pri svojih zahtevah, bi se lahko zgodilo, da številne založbe programa ne bi mogle izvesti in bi bile primorane na hitro zapreti svoja vrata. Nimajo namreč nobenih rezervnih sredstev, s katerimi bi zalagale sprotne stroške pri izvedbi projektov, in tudi kredita ne morejo dobiti. Na žalost pa začasna rešitev ni mogoča za tiste založbe, ki so organizirane kot gospodarske družbe, tako da vsaj del problema kljub kompromisni rešitvi ostaja.
Slovenski založniki pravijo, da je ta nočna mora nanje padla kar naenkrat in brez opozorila. Prej so bili deset let financirani po sistemu, ki očitno ni bil skladen z javnofinančno zakonodajo – je pa bil življenjski in je deloval – pa to nikogar ni motilo. Potem pa so se na ministrstvu za kulturo odločili, da bodo sledili črki zakona, četudi to pokoplje slovensko založništvo. Za povrhu se je ta »diverzija slovenskega založništva«, kot ukrep imenujejo nekateri založniki, zgodila v času tik pred volitvami oziroma v brezvladju, ko je zadevo še težje reševati, saj bo osrednji sogovornik založniške srenje, to je minister za kulturo, kmalu zamenjan. In da dobi vse skupaj že prav absurdne tone, je usoda slovenskih založb visela in delno še visi v zraku v času, ko se Slovenija pripravlja na predstavitev na svetovni ravni – na knjižnih sejmih v Frankfurtu in Bologni.
Po navedbah ministrstva za finance je menda vzrok za zaostrovanje izplačevanja subvencij to, da morajo skladno z napotili računskega sodišča in proračunske inšpekcije povečevati nadzor nad delovanjem uporabnikov proračuna. Skratka, na nekem povsem drugem področju, denimo v gradbeništvu, so ga lomili in zdaj so se vsi, tudi založniki, znašli v rigoroznejšem sistemu, čeprav sami niso izvajali malverzacij z javnimi sredstvi. »Založniška dejavnost je za knjigovodje na financah enaka kot gradbeništvo!« je zadevo komentiral predsednik Društva slovenskih pisateljev Ivo Svetina.
Koga vse bi nov način izplačevanja subvencij ogrozil, najbrž ni posebno smiselno razglabljati, kajti že brez tega so ogroženi vsi, ki delujejo v verigi knjige. Že tako krhki sistem se lahko hitro podre, na novo pa ga bo težko postaviti.
