Črno na belem

Pismo, ki ga je OECD minulo sredo poslal slovenskemu ministrstvu za finance, bi lahko pomenilo odločilni rez po gordijskem vozlu slovenske politike. Sredica vljudno artikuliranega očitka proti predlaganemu zakonu o državnem holdingu je – netransparentnost. Če je holding podjetje v državni lasti, kako bodo člani odbora zmožni »objektivne in neodvisne presoje«? Kako naj država zagotovi strokovno neodvisnost, če so parlamentarno izvoljeni člani povezani z izvršilno vejo oblasti? V teoriji je to nemogoče, v praksi, predvsem če se sklicujemo na slovensko, je to popolnoma nemogoče.

Toda v jedru te jedke resnice, ki so jo izpostavili pri OECD, se skriva precej več kakor le tehnične ugotovitve z napotki po odpravi nesporazumov. Vse očitneje je, da netransparentnost predlaganega državnega konglomerata zdravih in bolnih jabolk skupaj v mislih predsednika vlade prav verjetno ne stoji kot nesporazum, temveč sodi k bistvu njegove politike. Recimo, da je ta nevarnejša kakor tista Pahorjeva pri AUKN, kjer naj bi veljala načela korporativnega upravljanja, zadnja kadrovska beseda pa je kljub temu ostala pri vladi in, če hočete, pri nekih stricih iz ozadja. Pokazalo se je, da Janševe alternative doslej (dokaz je mandat 2004–2008) navadno niso rešile problema, temveč so ga poglobile.

Pravo vprašanje za njegovo politično okolico – tako za koalicijo kot za opozicijo – torej je, ali kot premier v resnici želi reševati problem slovenskega javnega dolga ali je igranje z nezaupnicami zgolj čiščenje terena za zadnji državno-premoženjski prevzem. Zdi se, da si je koalicija na to vprašanje že odgovorila prejšnji teden, ko se je z opozicijo dogovorila o morebitnem planu B in vsi skupaj so tedaj že vedeli za tole pismo. Tudi samemu premieru mora zdaj biti jasno, da ponovitev mandata 2004–2008 v smislu velikih netransparentnih in potencialno koruptivnih podvigov ne bo več mogoča. Za to sta vsaj dva tehtna razloga: prvi je, da finančna slika države tega več ne prenese, drugi pa, da je pozornost javnosti za velika prekucuška dejanja precej večja. Obstaja seveda še tretji, namreč da pravni okvir in okvir evropske politične kulture dviga glas proti ostankom predmodernih upravljavskih praks.

Ker ni verjeti, da bi bil predsednik največje parlamentarne stranke precej večji garant za nedotakljivost javnih financ kakor sedanji, so stranke koalicije najbrž v veliki zagati. Res je tudi to, da izčiščena oblika državnega holdinga, ki bi izločil slabo banko in ne bi bil politično kužen kakor AUKN, še vedno ni slaba ideja. Vsi vedo, da si Slovenija ne more več privoščiti še enega plenilskega rezervata, toda zdaj, po pismu OECD, to vedo tudi uradno. Mednarodne institucije Slovenijo očitno bolje varujejo pred njo samo kakor njeni zakonito izvoljeni politiki. Kaj je s tem dejstvom narobe?

Tako se pogled upira v politično jesen. Izkušeni opazovalec lahko ve, kaj se bo takrat dogajalo, kajti politični ritem premiera je podobno predvidljiv, kot so predvidljivi meteorološki frontni sistemi. Ko bo v uradni Ljubljani veliko megle, parlament zato pod nobenim pogojem ne bi smel izgubiti kompasa. Niti za ceno nove koalicije.