Tiskane izdaje
Balkan je še vedno sod smodnika tudi po zaslugi kosovskega gordijskega vozla. Na dvoje ga lahko preseka Srbija, ki se še vedno ne zmore otresti kosovskega mita.
Čeprav si Priština na vsakem koraku prizadeva utrjevati lastno državnost na račun normalizacije odnosov z Beogradom, kosovska oblast ne odloča samostojno. Pod pritiskom velikih igralcev brez zadržkov upogne hrbet. Čez noč je zagotovila potrebno dvetretjinsko večino za sprejetje zakona o amnestiji, ki bi pomenil resno oviro na poti uresničevanja bruseljskega sporazuma, če ne bi dobil zelene luči v kosovskem parlamentu.
Žogica je tako spet na dvorišču Beograda, ki bi moral zapreti pipo kosovskim Srbom tudi v primeru, da jih ne bo prepričal, naj ne bojkotirajo lokalnih volitev na Kosovu. Srbska vlada zagotavlja, da bo izpolnila vse, kar je podpisala, vendar v isti sapi nenehno išče dlako v jajcu.
Na obzorju še ni videti, da je res pripravljena izpolniti bruseljsko obvezo, naj prekine financiranje srbskih vzporednih struktur oblasti na Kosovu. Če ne bo zbrala dovolj poguma sedanja oblast, glede na to, da še nobena srbska vlada doslej ni imela tako široke politične in javne podpore pri reševanju kosovskega vprašanja, je zelo malo verjetno, da bodo njeni nasledniki ugriznili v to kislo jabolko.
Ključni problem niso le strašila iz polpretekle srbske zgodovine, kot je nekdanji ideolog Velike Srbije Dobrica Ćosić. Če sodimo zgolj po naivnosti ljudi, ki so verjeli lažni novici, da je Ćosić dobitnik Nobelove nagrade za književnost, ni treba dvakrat ugibati, ali je Ćosić glas preteklosti ali ne. Vrh ledene gore je v srbskem državnem vrhu, ki je retoriko le prilagodil novim razmeram doma in v svetu.
Srbski predsednik Tomislav Nikolić, ki je proti pričakovanjem, ko gre za odnose v regiji, obrnil ploščo, vztrajno ponavlja svojo mantro, da Srbija nikoli ne bo priznala neodvisnosti Kosova. Čeprav ni skrivnost, da je njegov predhodnik Boris Tadić padel s prestola, ker ni bil dovolj kooperativen, ima ključ v rokah najmočnejši srbski politik Aleksandar Vučić. Po njegovih lastnih besedah je spregledal, da je Srbija prespala padec berlinskega zidu.
Prvi podpredsednik srbske vlade še ugotavlja, da so Srbi v preteklosti čakali na podporo z Marsa, da bi zavarovali lastne meje. Kaj čaka Beograd po dveh desetletjih pljuvanja v lastno skledo, je zavito v tančico skrivnosti. Nemara je res sveto prepričan, da bo Srbija vstopila v Evropsko unijo, ne da bi priznala Kosovo kot balkansko državo. Stavi na parolo, da je treba živeti, kot da bo sto let mir, in biti pripravljen, kot da bo jutri vojna.
Srbi v šali pravijo, da jim je treba le odpreti vrata v evropsko družino narodov, da jo bodo sesuli od znotraj, če ne bo prej razpadla že sama od sebe. V vsaki šali je tudi drobec resnice. Če v svetu velja, da upanje umira zadnje, so v Srbiji prepričani, da zadnji umre čudež.
