Čudna poslovna kultura

Razrešitev spisa pod zaporedno številko 23 in opravilno številko zadeve 3061-7/201 pri Javni agenciji RS za varstvo konkurence bo težko pričakovana, odločba, izrek ali sklep bo dokument, ki bo določil, kdo in kako sme biti lastnik največje tukajšnje založbe, Mladinske knjige.

Kar o tem javnost ve do zdaj, je zelo malo, pa vendar dovolj za ugotovitev, da je v podalpskih krajih ni stvari, preproste ali zapletene, ki je ne bi mogli zaplesti ali dodatno zaplesti do onemoglosti. V primeru prodaje založbe Mladinska knjiga je neznanih dejstev in neodgovorjenih vprašanj veliko: kakšni so morali biti pogoji, da se kupcev za tako uveljavljeno podjetje z razkošnim repertoarjem avtorskih pravic, velikim simbolnim pomenom in nizom imenitnih nepremičnin ni ravno trlo in so kupca našli šele po letu dni? Imajo Učila International denar za nakup? Direktor Srečko Mrvar je že od lanske jeseni zatrjeval, da to nikakor ni problem, ko pa je prišel rok za plačilo kupnine, se je ustavil, češ da ne bo kupil nečesa, česar bi po morebitni negativni presoji agencije za varstvo konkurence najbrž sploh ne mogel uporabljati ali pa bi bil celo prisiljen v takojšnjo prodajo.

To niso vsa vprašanja. Eno najbolj intrigantnih je hkrati tudi najbolj preprosto – kako je mogoče, da strokovnjaki za pogodbe, kakršni so bankirji, ne znajo sestaviti pogodbe, ki bi bila izvedljiva? So dejstvo, da mora kupec prijaviti koncentracijo in počakati na dokument agencije za varstvo konkurence, preprosto spregledali? Na to razlago napeljuje datum roka za plačilo kupnine, ki je bil določen precej pred datume, ko bi AVK sploh lahko izdala svojo odločitev. Verjetno jim je bilo jasno, da je to kupčev problem, banke hočejo tisto, kar jim je padlo v roke po tem, ko je nehal zvoniti holding Zvon dva, po besedah ministra za kulturo »neodgovornega lastnika«, preprosto prodati, čeprav za veliko manj denarja kot pred meseci. Pri tem jim je najbrž precej vseeno, s kakšnimi težavami se bo bodel bodoči lastnik, prodaja je pač boljša kot odpis.

Po drugi plati vsakršne kolobocije ob zdaj nedokončani prodaji Mladinske knjige govorijo o širših problemih tukajšnjega trga in njegove regulacije: ob interpretaciji založnika Roka Zavrtanika, pobudnika iniciative Skupaj za knjigo, ki se je nekaj časa omenjala kot morebitni kupec MKZ, se je mogoče zamisliti. Politični motivi so inscenirali slovensko poslovno kulturo v različnih segmentih in to se še dogaja, politika je pred leti dovolila cerkvenemu holdingu vstop v takrat še donosno Mladinsko knjigo, nenadoma so ji bili dovoljeni prevzemi, kakršnih po Zavrtanikovih besedah na urejenih knjižnih trgih ne bi smelo biti: založba je prevzela največjo knjigarniško mrežo, prevzela je konkurenčno Cankarjevo založbo s knjigarnami vred, v Ljubljani si je postregla še z odličnima knjigarnama Vale-Novak. Kaj bi bilo torej narobe s tem, da založnik, ki je svoj dobičkonosni komercialni imperij, kakršen koli že je, postavil iz nič, brez subvencij in podarjenih nepremičnin, kupi MKZ? Je težava to, da komercialni založnik kupuje založbo, ki izdaja naslove v javnem interesu? Ali pa je vse bolj prozaično in mu manjka zgolj politični prijateljček?