Tiskane izdaje
Stanovanjskemu zakonu, ki je bil nazadnje pošteno prenovljen leta 2003, so šteti meseci. Vzroka sta vsaj dva: ker je »kontaminiran« s popolnim nezaupanjem uporabnikov in stroke in ker je že zdavnaj izgubil bitko s časom. Resnično življenje večstanovanjskih in poslovnih stavb je daleč onkraj zakonskih določil o upravljanju, vsake toliko pa ga pretrese sunek kakega novega upravniškega ekscesa.
Najnovejši se imenuje Atrij in je po mnenju nekaterih poznavalcev največji in najudarnejši doslej. V javnost je treščil z grožnjo elektrodistributerja z odklopom elektrike zaradi neplačevanja računov (ki so jih stanovalci vestno poravnavali vsak mesec), a kaže, da je to le vrh ledene gore.
V medije prihajajo nove in nove umazane podrobnosti: o izpraznjenih rezervnih skladih, o neplačanih obnovah, neporavnanih računih zunanjim izvajalcem, dolgovih do drugih komunalcev, že leto dni nezavarovanih stavbah, nenakazanih najemninah občinam, lastnicam najemnih stanovanj ... Ljudje so plačevali položnice in živeli v dobri veri, da je vse v redu, upravnik pa je domnevno na njihov račun (neuspešno) krpal svoj nepremičninski imperij.
Atrij odpira vprašanje, ali bi si njegov šef Radovan Cink lahko privoščil take podvige, če stanovanjska zakonodaja ne bi bila luknjasta in zastarela. Ali bodo nova pravila igre, ki se sicer šele rojevajo, dovolj, da se preprečijo takšne manipulacije? Večina pravi, da ne. Da preprosto ni zakona, ki bi lahko preprečil krajo.
In pri Atriju gre očitno prav za to. Upravnik je nenamensko porabil denar etažnih lastnikov in kršil pogodbo, ki jo je sklenil z njimi. Že če bi spoštoval veljavni stanovanjski zakon, se to ne bi zgodilo. Dejstvo, da je škode po nekaterih ocenah za več milijonov evrov in da vseh nakopičenih dolgov tudi pri najboljši volji ne bodo mogli prevzeti ne novi upravniki ne tretje osebe, ampak bodo oškodovani sami etažniki, samo pomaga k večji odmevnosti primera. Ta je učinkovit alarm za organe pregona.
Lahko pa bi zakonsko vsaj zmanjšali tveganje za upravniško samovoljo. Najprej, z večjimi pooblastili stanovanjski inšpekciji. Bolj kot pri finančnem nadzoru bi zalegla pri hitrejši zamenjavi upravnika, posredno pa tudi pri spoštovanju drugih nalog. Prvi pogoj je kadrovska okrepitev inšpekcije, problem pa je lahko umestitev dodatnih pooblastil v obstoječi pravni red.
Izhodišča za novi stanovanjski zakon predpisujejo tudi strogo ločene račune (za rezervni sklad in obratovalne stroške), in to za vsako hišo posebej. Vgrajujejo načelo štirih oči: vsak izdatek bo moral poleg upravnika podpisati tudi pooblaščeni član nadzornega odbora hiše. Zelo radikalna ureditev, ki bi bila tudi učinkovita. A bo težko neokrnjena preživela zakonodajni postopek, saj jo bodo poskušali upravniki in deloma etažni lastniki »stroškovno optimizirati«. Po drugi strani terja zrele, dejavne etažne lastnike, a taki so zdaj žal v manjšini.
Največ si predlagatelji obetajo od obveznega zavarovanja poslovne odgovornosti upravnika. Kar prinaša nove dileme: kaj vse in za koliko zavarovati (strošek bo dvignil ceno upravljanja)? Bo polica krila tudi tveganje finančnih mahinacij?
