Cvetoče zimske ceste

Proračunska plovba med porabniško Scilo in plačniško Karibdo je za vsako vlado nočna mora. Iz obeh štrlijo ostre čeri. Če se naluknja gospodarstvo, začne toniti celotna ladja. Če se naluknja, na primer, šolstvo, potem plovba ni več smiselna, nima cilja. Vsaj v tako miniaturni državni skupnosti, kakršna je slovenska.

V državne banke, ki naj bi spodbujale gospodarstvo, s(m)o zmetali milijarde. Država pa nima denarja niti za osnovno vzdrževanje svoje cestne infrastrukture. Na primer. Kaj za vzdrževanje – še za pripravo projektov, kako bi popravili dober ducat mostov, na katerih je od začetka leta omejen promet, ni denarja. V takem stanju je vladna infrastrukturna strategija na zelo trhlih nogah že pri odločitvi za samo realne projekte. Ker niti zanje realno pač ni denarja.

Na svetovnem naftnem trgu cene strmo padajo, pogonska goriva se cenijo tudi pri nas. Danes za sedem centov. Lahko pa bi se za osem, a je država za en cent povišala trošarine. Včasih se je v teh krajih za cestno infrastrukturo zbiral cestni tolar. Zdaj je ta dajatev vključena v integralni proračun. Ali je preveč bogokletno razmišljanje, da bi šel denar, ki ga plačujejo vozniki za gorivo in uporabo cest, spet na ceste? Vsaj začasno?

Na ceste, ki na začetku zime veselo cvetijo, saj jih cestarjem niti po predprejšnji hudi zimi ni uspelo spodobno zakrpati. Pa ne, ker ne bi hoteli ali znali, ampak preprosto zato, ker je država sredstva za njihovo vzdrževanje znižala pod minimum. Saj se še vsi spomnimo, da je bila celo košnja plevela ob cestah omejena. Zavlačevanje z investicijsko obnovo strmo povečuje stroške – ker čez čas krpanje ne zadošča več, potrebna je nekajkrat dražja celovita obnova.