Da, lunin mrk

Če kaj, so dostojanstveni protest v bran evropskih in človeških vrednot, žalovanje ter obešanje zastav na pol droga pravilen odgovor na teroristični napad v Bruslju. Drugo bosta opravili protiteroristična policija in stroka. Če za kaj, pri tem ne sme biti prostora za ceneno demagogijo in politiziranje begunstva, kot da bi bilo to vzrok za tovrstne dogodke. Tu namreč ne gre za problem, ki ga je zahodna družba (Evropa) po svoji civilizaciji uvozila, temveč za problem, ki ga je izvozila in ga v predelani obliki dobila nazaj.

Salah Abdeslam, pred manj kot tednom dni aretirani terorist, menda nikoli ni bil v Siriji, nikoli ni kazal znakov islamske gorečnosti, prej narobe, nezmernost v življenjskem slogu, klasične nečednosti narcisistične (in kapitalistične) kulture, ki je sama po sebi tarča islamskih gorečnežev. Da se je kot francoski državljan, rojen v Bruslju, kot razvajen in le napol vzgojen otrok iz emigrantsko-delavskega geta preobrnil v teroristično pošast, bolj kot na islamski fundamentalizem spominja na Peklensko pomarančo angleškega novelista Anthonyja Burgessa in na film, ki ga je po tem romanu posnel Stanley Kubrick. ISIS se tu kaže kot organizator in ojačevalec sociopatskega potenciala v brezvoljni, brezciljni evropski mladini brez prave vzgoje in identitete. Pravo vprašanje za evropske družbe torej je: pokazatelj česa je dejstvo, da se tak sociopatski potencial v mladeži lahko organizira tako razsežno in da se lahko organizira tako daleč in radikalno, da na koncu v posledici njihovih dejanj zastane vsa Evropa?

V meteorologiji velja, da v močno labilni atmosferi že majhen sprožilec lahko povzroči (tudi burna) atmosferska dogajanja. Sociopati niso sposobni žalovati, niso zmožni empatije in niso zmožni pravega razmerja do drugih ljudi. Ko se je te dni približeval lunin mrk, kakor da se je sprožila erupcija neobvladane norosti, čeprav utegne biti res, da so se Salahovi prijatelji ustrašili, da bo preiskovalcem »izčivkal« preveč, tudi njihova imena, pa so, preden bi jih oblasti polovile, pohiteli s pohodom smrti.

Svetovni odzivi normalnih ljudi in voditeljev držav so bili primerni civiliziranim ljudem: osuplost nad dejanjem, žalovanje zaradi žrtev, iskanje rešitev, da se kaj takšnega ne bi spet zgodilo, občutek nemoči in odločenost upreti se terorju, ubraniti Evropo vrednot. Kaj so storile politike (in stranke), ki so ujele frekvenco sociopatije? Oživele so v svojih predsodkih. Poiskale so si dokaz, da je treba še tesneje zapreti meje, jih še bolj ograditi z bodečo žico in se v znak maščevanja oprijeti orožja. Takšni politiki, ki jih tudi pri nas ne manjka, kažejo znake sociopatstva in so del problema; so sprožilci nestabilnosti v labilni družbeni atmosferi Zahoda, so peklenska pomaranča, ki jo lahko sproži že običajen lunin mrk.

Ne kaže jim nasesti. Žalovanje, zavest o problemu, ki ga je treba rešiti, in dober načrt za naprej bodo rešili precej več.