Da se laže diha

Policija in tožilstvo ne rešujeta družbenih in ekonomskih problemov, ampak sankcionirata, kar je kaznivo.

Objavljeno
17. januar 2014 19.27
Majda Vukelić, notranja politika
Majda Vukelić, notranja politika
Pričakovanja policije in tožilstva so, da jim bo vlada letos primaknila dodatnih dobrih osem in pol milijona evrov za nadaljnji boj proti organiziranemu kriminalu in korupciji. Takšen je konkreten predlog, ki sta ga v četrtek v urad predsednice vlade Alenke Bratušek naslovila generalna policijska uprava in vrhovno državno tožilstvo. Koliko ju bo vlada, ki si je boj proti takšnemu kriminalu naložila kot prednostno nalogo in jo še enkrat potrdila tudi v dopolnitvi koalicijskega sporazuma, uslišala, bomo izvedeli kmalu. Iz dneva v dan se sicer potrjuje, da ima vsaj del politike z učinkovitim delom policije in tožilstva kar nekaj težav. Te težave so premosorazmerne z imeni, ki se znajdejo v preiskavi. Hkrati pa bi vlada težko požrla besedo, ki jo je pred dobrim tednom dala vrhu policije in tožilstva. Premierka je takrat ocenila, da z dodatnim denarjem za dobre cilje ne bi smelo biti nobenih težav. In po naših informacijah jih tudi ne bo.

Medtem ko je policija že pred dvema dnevoma razkrila, za kaj potrebuje dodatnih 5,5 milijona evrov (76 novih uslužbencev), je tožilstvo konkretna kadrovska in finančna pričakovanja, ki so težka 3,1 milijona evrov, razkrila včeraj. Postopno, do konca leta, bi zaposlili 30 novih državnih tožilcev, 40 strokovnih sodelavcev in ustrezno število drugega državnotožilskega osebja. Ker sta v boju proti gospodarskemu kriminalu in korupciji v prvi vrsti Nacionalni preiskovalni urad (NPU) in Specializirano državno tožilstvo (SDT), je jasno, da glavnina policijskih in tožilskih zahtev meri na njune kadrovske, finančne in tehnične okrepitve.

Včasih se zdi, da tempu preiskav, ki jih ob usmeritvah SDT vodi NPU, ni več mogoče slediti. Skoraj vsak dan javnost izve, da je več deset kriminalistov ob šesti uri zjutraj pozvonilo na vrata teh in teh, v javnosti bolj ali manj prepoznavnih imen. Posnetki, ko v škatlah odnašajo zasežene dokumente in računalnike, so postali skoraj tako običajni kot vsakdanja vremenska napoved.

Ampak na to se ne bi smeli navaditi. V tem se namreč skriva past. Četudi bi vlada policiji in tožilstvu odobrila še enkrat toliko novih ljudi in denarja, kot kažejo sedanja pričakovanja, in bi nove preiskave spremljali na samo enkrat, ampak dvakrat na dan, in če bi pozaprli pol države, to ni rešitev. Ali če ob najodmevnejših sedanjih preiskavah trenutno uporabimo besede prvega tožilca v državi: policija in tožilstvo ne bosta reševala bančne luknje, policija in tožilstvo ne bosta reševala problema korupcije v zdravstvu. Kazenskopravna represija je odgovor na družbene odklone v primeru, ko je za konkretnimi nezakonitimi ravnanji mogoče odkriti konkretne ljudi. Kazenska odgovornost je individualna in organi represije ne rešujejo sistemskih težav.

To je namreč naloga drugih, ki so za to tudi plačani. Začne se pri politiki in njeni administraciji, nadaljuje prek nadzornih organov, šele nato pridejo na vrsto policija, tožilstvo in sodišča. Zato policiji in tožilstvu tudi z novimi okrepitvami ne bo nič olajšano. Mogoče bosta laže dihala, ampak to je tudi vse.