Daj mu tehnično!

Ko so ljudje izumili šport, je dolgo veljalo nepisano pravilo, da so v njem glavni akterji igralci, vsi drugi pa naj bi jim bili na neopazen način v veliko pomoč. Toda v evropski košarki so zadnji dve desetletji stopili v ospredje trenerji, zdaj pa grozi nevarnost, da bodo »neposredne proizvajalce« spodrinili še sodniki. Pred začetkom sezone so namreč dobili jasna navodila, da morajo ostro kaznovati ne le običajno nešportno vedenje, ampak tudi »nespoštljiv odnos« do njih in še posebej simuliranje obrambnih igralcev, ki je težko določljiv pojem. In rezultati so vidni: na tekmah mrgoli tehničnih napak in izključitev, ki igri jemljejo ritem in še eno pomembno sestavino športa – čustveni naboj.

Da ne bo pomote, za zmerjanje, žolčno pritoževanje ob sleherni odločitvi in protestno brcanje žoge na košarkarskih parketih ni prostora. Toda zmotno je tudi mišljenje, da je idealen košarkar neosebni robot, ki se nima pravice jeziti nase, če je storil neumnost – denimo nepotrebno osebno napako – ali molče zaviti z očmi, če si jo je privoščil sodnik. Toliko bolj, ker je med slednjimi (tako kot med igralci in trenerji) nemalo močnih egov, ki znajo izzvati razdraženega igralca, ko jim po sporni odločitvi ne dovolijo, da bi prešteli do tri in se umirili, ampak iz njih že kar vlečejo dodaten odziv. Najhujši primerki so seveda prepričani, da so sodniki vsaj enakovredne zvezde predstav in pozabljajo na staro pravilo, da je najboljši sodnik neviden. Za najboljše celo velja, da zaradi znanja, pravičnosti, poznavanja psihologije in osebnostne karizme uživajo tolikšno avtoriteto, da sila poredkoma posežejo po tehničnih napakah. Spoštovanje si je tudi v športu treba prislužiti, ne zahtevati.

Zanimiv je občutek, da je njihovo število v obratnem razmerju z ravnijo tekmovanja. Nižja ko je, več je piskanja vsevprek in dolgih serij prostih metov, ki gredo gledalcem pošteno na živce. In težko bi rekli, da so košarkarji edini krivci. Uvodni del lige Telemach ima še dodaten problem, saj v njem le izjemoma vidimo najboljše slovenske sodnike. Elitna osmerica ima ob koncih tedna obveznosti v ligi ABA, preostale, ki so obsojeni na tekme DP, pa košarkarji nehote doživljajo na poseben način. V prvih osmih kolih smo tako videli že 59 tehničnih napak, vsaka pa v ligi, ki se vse bolj približuje amaterski, pomeni po 100 evrov (za igralce) oziroma 200 (za trenerje) v proračun KZS. O pedagoških učinkih ukrepov veliko pove podatek, da se njihovo število ne zmanjšuje, saj smo jih največ (12) videli v sobotnem 8. kolu. Zgovorno je tudi dejstvo, da je med rekorderji Aleksandar Džikić s štirimi tehničnimi napakami v sedmih Krkinih nastopih v DP. »Se kakovost dviguje tako, da se prvaka potiska navzdol?« se sprašuje novomeški trener. Kdo drug verjetno ugiba, ali lahko posameznikom dvigamo vrednost z nižanjem pričakovanj.

Pa brez skrbi, minila bo tudi mrzlica tehničnih napak. Sodniki so bržkone že pozabili, kako evforično so ob začetkih prejšnjih sezon oprezali za drugimi vprašljivimi primesmi, ker so jim tako naročili šefi FIBA: enkrat za koraki, drugič za »nošenimi« žogami, tretjič za osebnimi napakami v napadu ... Dandanes pa ne kaznujejo niti zelo očitnih primerov.