Danes poraz, jutri zmaga

Ker na svetovnih prvenstvih štejejo le uvrstitve, ne pa vtis, je nastop slovenske kolesarske reprezentance v Richmondu – 47. mesto Luke Pibernika, 48. Luke Mezgeca in 86. Grege Boleta – slab, predvsem pa daleč pod pričakovanji strokovne javnosti. Po kolajni je seveda vsem dovoljeno hrepeneti, a se je vnovič pokazalo, da je bila – v danih razmerah v karavani in na cestah Richmonda – spet le pobožna želja, nedosegljiva in močno oddaljen cilj. Pri vseh slovenskih selekcijah.

Štangljeva šesterica (Marko Kump je po opravljeni nalogi odstopil, Kristjana Korena je ustavil padec, Borut Božič pa je omagal) je svojo nalogo, s precej smole, opravila korektno. Česa več pa ni bila sposobna, ker je bila proga vendarle prehuda ovira. Slovenski reprezentanti so po kolesarskem znanju, izkušnjah in moči žal preveč omejeni, da bi lahko na taki progi igrali pomembnejšo vlogo.

Razpleta v Richmondu ne bi spremenila Simon Špilak (v reprezentanci ne nastopa od leta 2010) niti Jani Brajkovič (letos ni v tako dobri formi), ker sta si pač v glavo vtepla, da klasike niso zanju. Določeni rezultati v daljni preteklosti kažejo seveda obratno. Morda se bosta v bližnji prihodnosti premislila, kar utegne precej okrepiti siceršnjo pozitivno naravnanost Štangljevih izbrancev.

Kolesarstvo je tudi nepredvidljivo in v različnih tekmovalnih okoliščinah (prerezih prog) kakovostno tako razpršen šport, v katerem si danes poraženec, že jutri pa »zmagovalec«. Olimpijske igre v Riu de Janeiru in SP prihodnje leto v Katarju lahko podobo slovenskega kolesarstva na največjih enodnevnih dirkah bistveno spremenita, ker sta progi za naše kolesarje precej bolj definirani. Manevrskega prostora je sicer manj, je pa zato ta tako opredeljen, da bo moral Štangelj sestaviti dve selekciji – s hribovskimi specialisti (Špilakom, Brajkovičem, Polancem in Rogličem) za Rio ter šprintersko posadko iz Richmonda (z Mezgecom, Božičem, Boletom, Kumpom) za Katar.

Štangelj je lani, ko je prevzel vodenje izbrane vrste profesionalcev, dejal, da morajo razmišljati o reprezentančnih nastopih dolgoročno, vsaj dve leti naprej. V zadnjih štirih letih se je prerez naše reprezentance precej spremenil. Na zadnjih prvenstvih v Firencah, Ponferradi in Richmondu rezultatska podoba sicer ni bila pozitivna, so pa določeni detajli obetavni. Prav zanimivo bo videti, kakšen potencial je skrit v Piberniku, ki je letos nastopil na desetih klasikah, ali pa Janu Polancu, ki je imel domala enake izkušnje, in Mateju Mohoriču.

Morda pa se bo izjemnim posameznikom in zmagovalcem malih narodov, Švicarju Oscarju Camenzindu (1998 v Valkenburgu), Latvijcu Romansu Vainsteinsu (2000 v Plouayu), Aleksandru Vinokurovu (na OI v Londonu 2012), Portugalcu Rui Costi (2013 v Firencah), Poljaku Michalu Kwiatkowskemu (v Ponferradi 2014) in Petru Saganu (v Richmondu 2015) pridružil tudi slovenski naslednik Andreja Hauptmana. Določen potencial Slovenci zagotovo imajo, vprašanje pa je le, kako se bodo za največji dirki lahko pripravili. Najboljši v Richmondu Sagan, Matthews, Navardauskas, Kristoff, Valverde, Gerrans, Galoppin, Kwiatkowski in Gilbert so se lahko 100-odstotno osredotočili na klasiko za mavrično majico. Slovencem pač to ni dano.