Danes želim 
biti Gulič

Težko, če sledimo odmevom na premierov prvi veliki intervju v Karađorđevićevi graščini na Brdu pri Kranju prejšnji četrtek, si je predstavljati, da Hitler ne bi imel pojma o koncentracijskih taboriščih, in težko si je predstavljati, da Milan Kučan ne bi vedel za ozadja aretacije Janeza Janše 1988. V pogovoru je Janša namreč zatrdil, da ga je leta 1988 dal zapreti Milan Kučan, ta pa je v posebnem pismu povedal, da Janša zavestno laže. SDS (je Janša o tem kaj vedel?) se je ta teden na to trditev odzvala radikalno. Kaj v resnici sporoča stranka, ki je tako lahkotno Kučana primerjala s Hitlerjem?

Spomnimo se, kako je SDS upravičeno pokazala zelo visoko stopnjo občutljivosti, ko je Mladina marca lani Branka Grimsa (in njegovo družino) primerjala z Josephom Goebbelsom, in spomnimo, kako se je Grimsu v bran postavil Gregor Golobič, ki v političnih nastopih iz Grimsovih ust sicer ni doživel pohvalne besede. SDS tega standarda doslej še ni pokazala, celo Pahorjevo širokosrčnost pri »nezamenjavanju« Janševih kadrov je razumela kot slabiško nesposobnost Pahorjevega vladanja. Toda primerjava s Hitlerjem? To je zelo težka primerjava. Veliko je protislovij, ki jih je težko spraviti v smiselno razmerje; mogoče pa se velja opreti na prvo sejo nove vlade, kjer so že v uvodnih taktih hitropotezno zamenjali tri ljudi.

Hitro in radikalno

Da je bil na prvo žogo zamenjan direktor urada za informiranje Darijan Košir, se mnogim sliši logično in razumljivo. Ne le, ker je tam nastopal kot Pahorjev osebni prijatelj in nekdo, ki se je še kot urednik v osrednjem časopisu leta 2008 javno zavzel za Janšev padec na volitvah, temveč predvsem zaradi dejstva, da gre za funkcijo, ki nadzira pretok informacij v vladni kabinet in iz njega. Predsedniki vlade imajo na takih mestih radi zanesljive ljudi, in čeprav o ustrežljivosti dozdajšnjega direktorja tudi pod novim premierom ne kaže dvomiti, je njegova zamenjava mnogim logična.

Nenadna zamenjava direktorja Sove Sebastjana Selana pa bi že lahko podlegla globljim pomislekom. Če je nekaj delal tako zelo narobe, zakaj predlagatelji zamenjave niso na te nepravilnosti opozorili že prej prek instituta parlamentarne preiskave? Če ni napravil nič narobe, odkod ihta v zamenjavi? Se nekdo boji, da bi za seboj brisal kake podatke, se boji, da se je na notranjepolitični ravni v Sovi dogajalo nekaj, kar se ne bi smelo, pa je zaradi zgodovine teh potencialno nezakonitih procesov v obojestranskem interesu, da se to ne razve v javnosti?

Povsem nesprejemljiva pa je hitrost in radikalnost pri odstavitvi direktorja urada za verske skupnosti Aleša Guliča. Če bi šlo le za združevanje in racionalizacijo uradov, bi vlada lahko počakala na sistemske kriterije, ki jih najavlja. Lahko je res, da je Gulič do funkcije prišel zaradi političnega vpliva LDS, vsekakor pa ne drži, da je delal slabo, slabonamerno ali da bi hotel komurkoli kakorkoli napraviti škodo. Še več. Bil je zelo dober direktor in osrednja naloga njegovega mandata je bila pripraviti spremembe zakona o verski svobodi. Gulič je že na koncu leta 2010 napovedal, da urad ne bo predlagal novega zakona, temveč le popravke starega. Temelj za spremembe sploh je bila sodba ustavnega sodišča, ki je razveljavilo dva člena t. i. Šturmovega zakona: pogoje za registracijo verske skupnosti ter tistega, ki opredeljuje zaposlovanje duhovnikov v zaporih in bolnišnicah iz javnega denarja.

Kaj hitro se je pokazalo dvoje: prvič, da Gulič iz aprioričnega nasprotovanja RKC ne bo mogel uspešno predstaviti nobenega predloga sprememb zakona, razen če ta ne bi bil skorajda identičen s Šturmovim, in drugič, da bo katoliška cerkev uporabila ves svoj formalni in neformalni vpliv, da se Guliča nekoč odstrani s tega položaja. Že ob imenovanju so se iz tega okolja vzpodbujale teorije, da gre za »bajkerskega satanista«, septembra 2009 je kardinal Franc Rode javno izjavil, da je njegovo imenovanje »provokacija«, in razširjale so se teorije o človeku laicistične, protikatoliške in provincialne ideologije.

Kje je izvirni greh

Kdor je bil v tem času profesionalno ali zasebno v stiku z Guličem, se je lahko prepričal, da nič od tega ne drži: ni satanist, ni provincialist, je človeško zelo širok, ni vsiljiv, nič nima proti katoliški cerkvi, je pa (res) liberalec. Poznavalci vedo povedati, da je v tem smislu verni sin svojega očeta in da je ta v času, ko so sina demonizirali, travmatično podoživel lastne (neprijetne) izkušnje iz predvojnega kulturnega boja. Mogoče je sumiti, da je Aleš Gulič žrtev povsem racionaliziranih potreb po kulturnem boju, potem ko slovenska zakonodaja ni omogočila vsega želenega obsega finančne podpore Cerkvi. Mogoče je celo sumiti, da je Gulič žrtev potrebe po »kužnem subjektu« kot takem, če se bo izkazalo, da se bodo ponovile metode iz mandata 2004–2008 in oblast ob cerkveni podpori zaradi povsem drugih interesov ne bo mogla vzdržati stanja družbenega miru. V tem primeru bi se vrnili v izhodišče še neodgovorjenega vprašanja, kako se bo imenovala igra, ki se je že začela. In vse skupaj se sliši zelo logično, če se vrnemo tudi v izhodišče spora med Janšo in Milanom Kučanom, pri čemer se moramo strinjati z Janšo, da tako rekoč ni mogoče, da republiško partijsko vodstvo leta 1988 ne bi vedelo za (vojaška) ozadja Janševe aretacije.

Izvirni greh partijske in republiške oblasti leta 1988 je bil, da je zaradi lastne preračunljivosti žrtvovala četverico Slovencev (JBTZ), da uradni Beograd zaradi neobvladovanja »terena« ne bi kaznoval njih. In očitno je, da Kučan osebno ni dal zapreti Janše. Račun pa se ni izšel, kajti na obzorju sta bila že padec berlinskega zidu in druga pomlad narodov. Janša, ki je bil nepomemben funkcionar ZSMS, je zaradi zapora postal mit in kulturniki v povezavi z alternativnimi mediji (Mladina, Radio Študent) in intelektualci (odbor za varstvo človekovih pravic) so mu podelili status nacionalnega simbola, ki ga je Janša v politični menjalnici zamenjal za politični kapital – in tega unovčuje do današnjega dne.

Toda Janša je moral leta 1994 preživeti še en preizkus, Depalo vas, kjer – to je danes že jasno – je »njegov« (Para)vomo nastopal z nezakonitimi metodami, vendar se je zaradi nerazčiščenih poglavij iz leta 1988 lahko javnosti prodal kot politična žrtev. Ime igre po razpadu Demosa je bilo tedaj privatizacija družbenega premoženja in Cerkev je bila tedaj razočarana tako nad liberalnim Demosom kot nad Janšo in je v velikih koalicijah SKD z LDS iskala nove formule za zadovoljitev svojih interesov.

V tem času je na primer novi dnevnik Slovenec prišel pod večinsko lastništvo Cerkve, ki je sklenila zavezništvo z »Zidarjevim« velepodjetjem SCT, in preden so te kot novinarja odpustili iz nameščenih krivdnih razlogov, so dali vedeti, da se v novinarskih izdelkih premalo vidi, »kdo daje denar«, in da se Janezu Janši posveča preveč pozornosti. Ta zgodba je pozornosti vredna zato, ker so po hodnikih Slovenca z mandatom Cerkve hodili tudi ljudje, ki so zdaj v strateškem zavezništvu z Janšo in so zelo verjetno pripomogli k tako radikalni zamenjavi in demonizaciji Aleša Guliča.

Proč od Hitlerja

Poanta zgodbe ni zahtevna. Kardinal Rode jo je pokazal v velikem prijateljstvu z Ivanom Zidarjem in posvečeni finančniki mariborske škofije so jo pokazali pri veriženju posojenega državnega denarja v mandatu 2004–2008 in pri vrnjenih uslugah v financiranju brezplačnikov ter posledično pri kreiranju nove politične in kapitalske podobe Slovenije. Kritični nauk te zgodbe pa je v izgubi verske in družbene morale za Cerkev ter politične morale za politiko, v kateri se vzpodbujanje sovraštva razume kot dimno zaveso za večkrat nezakoniti biznis. Kot velika nevarnost se kaže, da bo pojem poklicnega desničarstva stopil z ramo ob ramo pojmu poklicnega levičarstva, značilnega za prvi val privatizacije družbenega premoženja po letu 1994. In še bolj nevarno od tega bi bilo, če bi bila cena tega procesa v imenu reševanja krize v izgubi družbenega miru in čisto preprostega medčloveškega sožitja.

Zato Guličeva zgodba deluje vzorčno in mnogim, med drugim avtorju teh vrstic, spomin vrača v rano mladost, v kateri so nas na silo učili prevzemati vlogo kužnega subjekta. Bili smo Guliči tistega časa in že v osnovni šoli smo doživljali javna zasramovanja, ker smo hodili v cerkev in so nas starši učili vzpostavljati odnos do Boga, resnice in t. i. poslednjih stvari. Nič posebnega, gledano skozi današnje oči, in nič celo v primerjavi s starši, ki so jih v šoli silili v »spontane« akcije razbijanja škofijskih oken v Ljubljani in so se »kužno« zaznamovali za vse življenje, ker niso hoteli sodelovati.

Poanta zgodbe torej res ni zahtevna. Če bi ta trenutek privolil v idejno in politično linčanje Aleša Guliča, s tem ne bi pritrdil kardinalu dr. Francu Rodetu niti premieru Janezu Janši, temveč bi izdal svojo mladost in držo staršev, kajti vsakdo lahko postane kužni subjekt, očitno celo v imenu vere in demokracije.

Zato smo spet pri razmerju med Milanom Kučanom in Janezom Janšo. Bilo je narobe, da je republiško vodstvo sklonilo glavo in pustilo aretacije četverice, za katere je zanesljivo vedelo. Kajti spočelo je vzorec in alibi za početje, ki v aktualnem vladnem načinu sodi med izvirne grehe slovenske države in demokracije.