Tiskane izdaje
Šef Evropske centralne banke, »super« Mario Draghi je s podaljšanjem nakupov državnih obveznic prinesel bogato božično darilo evropskim in svetovnim investitorjem. Finančni trgi so pričakovali, da bo po izteku ukrepov marca 2017 denarna pipa iz Frankfurta odprta še pol leta, a jih je ECB presenetila in razveselila z najavo, da bo rahljanje denarne politike podaljšano vsaj še za devet dodatnih mesecev.
Evropska denarna oblast je zdaj dala manjšo koncesijo tudi »jastrebom«, nemškim in drugim kritikom radodarne denarne politike – z najavo, da bo od aprila prihodnje leto mesečne nakupe obveznic zmanjšala (in jih spet povečala, če bo treba) – , a ključno sporočilo ECB ostaja: računajte na nas, naredili bomo vse, kar bo v naši moči.
Posledično borzni veselici ni videti konca: nemški borzni indeks Dax je prvič letos presegel 11 tisoč točk, navzgor so šle tudi italijanske, britanske in druge delnice – in lahko se vprašamo, kako bi se ob ugodnih vetrovih iz Frankfurta še napihnili evropski borzni baloni, če ne bi bilo padca Renzijeve vlade, brexita, afere z Deutsche Bank in drugih »prelomnih« dogodkov, ob katerih so se risali črni scenariji za borze in finančne trge. ECB z nakupi obveznic vsak mesec spravi v obtok za dva slovenska letna BDP novega denarja, ki se nato prelije tudi v rast delniških tečajev, zato je na mestu vprašanje, kako je Evropa pripravljena na morebitni borzni zlom epskih razsežnosti.
Če se res zgodi kak Lehman Brothers 2.0, se bomo pač najprej vprašali, kje sta zatajila evropska denarna oblast in evropski politični establišment. Oba zdaj delata z roko v roki. ECB je s podaljšanjem časovnega horizonta za svojo spodbujevalno denarno politiko čez vse leto 2017 dala jasen politični signal in pomembno podporo aktualni evropski politični eliti (na čelu z nemško kanclerko Angelo Merkel) v letu volitev v ključnih evrskih državah Nemčiji, Franciji, Nizozemski in očitno tudi Italiji.
Svetovna ekonomija deluje kot vezna posoda, zato poglejmo še na drugo stran Atlantika. Ameriška Federal Reserve, bo prihodnji teden zagotovo dvignila obrestne mere, s tem se bo močni dolar še okrepil. Če pa v enačbo valutnih razmerij vnesemo še podaljšano evrsko denarno rahljanje in ekonomske posledice trumponomike, je težko zgrešiti s tečajno napovedjo za 2017, da bo evro v razmerju do dolarja še naprej izgubljal vrednost. Verjetno bomo že prihodnje leto spet prišli do točke, ko bo zeleni dolarski bankovec vrednejši od evrskega kovanca. Medtem ko nas šibek evro posebej ne skrbi, pomagal bo našim izvoznikom, pa je ob koledarju volitev 2017 opazna zaskrbljenost ECB.
»Negotovost prevladuje vsepovsod,« je bil pitijski Draghi, ko je pojasnjeval, zakaj je evroobmočje še treba zalivati z dodatno likvidnostjo. ECB vedno poudarja svojo politično neodvisnost – a zdaj, ob vzponu populizma, volitvah in možnih referendumih za izstop Italije in drugih držav iz evra, so zastavki za prihodnost evra in Evrope pač tako veliki, da se bo v finančno zaščito evroobmočja vključila kot še nikoli doslej. Kakršnekoli bodo že posledice.
