Davčne akrobacije

Visoki dobički sicer izgubaške Deutsche Bank v davčnih oazah, 0,2-odstotni davek na dobičke Barclaysa v Luksemburgu in 134 milijonov evrov za BNP Paribas brez enega samega zaposlenega na Kajmanskih otokih – s takimi podatki v poročilu o davčnih akrobacijah velikih evropskih finančnih institucij je Oxfam spet razburil javnost. A tudi v EU različne davčne stopnje niso nezakonite. Še več, ko je evropska komisija tehnološkemu gigantu Apple ukazala, da plača dodatne davčne milijarde Irski, so se v Dublinu pritožili zaradi vmešavanja v njihovo suverenost. Slišati je bilo celo govorice o »irexitu«. Ko so v Bruslju hoteli koncerne prisiliti v javno objavo svojih davčnih prihodkov po državah, je poleg Irske, Cipra, Luksemburga in Estonije nasprotovala tudi Nemčija. ZDA, ki so zaradi bančnih skrivnosti trdo stisnile Švico, varujejo svoje davčne oaze, predsednik evropske komisije Juncker pa je prej vodil Luksemburg, ki je s svojo majhnostjo za številne največja davčna oaza nasploh.

Vse te dileme kažejo, da problem davčnih oaz ni rešljiv s počeznimi prepovedmi. Tekmovanje med državami za gospodarske akterje, pa naj so to banke, podjetja ali bogati posamezniki, je staro kot človeštvo. Zgodovinar Paul Kennedy je nezmožnosti prepovedi nizkih davkov in čezoceanskih ladij – kar sta zato, ker dohodkov v daljni tujini pač ni bilo mogoče nadzorovati, naredila centralizirana Kitajska in Otomansko carstvo – pripisal celo vzpon Evrope nad vsemi drugimi območji na svetu. Zdaj ima »mednarodna finančna središča« vsaka država z infrastrukturo mednarodnega bančništva in atraktivnejšo poslovno zakonodajo od drugih.

Večji problem je, da se – kot je z objavo Panamskih in drugih dokumentov pomagalo razkrivati tudi Delo – v davčne oaze steka tudi nezakonito pridobljeni denar. Davčno tekmovanje ni nujno nekaj slabega, skrivanje korupcije pa je, zato so prizadevanja za večjo razvidnost pravilna. A treba je paziti, da ne bi omejevali koristnih gospodarskih dejavnosti.