Tiskane izdaje
Nekaj minut za tem, ko je gospodarski minister natančneje pojasnil, kaj pomeni uvedba kriznega davka, so se začela mrzlična preračunavanja. Kaj krizni davek pomeni za osebo, ki prejema minimalno plačo? Kaj pomeni za tiste s povprečnimi prihodki? Koliko naj bi plačal nekdo, ki sodi v višji srednji razred? Dokler prepis ne bo objavljen v uradnem listu, so izračuni le delovne projekcije. Hkrati pa projekcije vsaj za silo kažejo, kakšne obremenitve čakajo različne kategorije ljudi.
Zelo čez palec: vrhunski kirurg svetovnega formata, katerega mesečni prihodki z vsemi nočnimi in nedeljskimi dežurstvi znašajo 5000 evrov (bruto), bo državi na mesec prispeval dodatnih 250 evrov kriznega davka. Policist, čigar mesečni bruto prihodki znašajo 1400 evrov, bo prispeval 14 evrov kriznega davka. Ponovimo: izračuni so narejeni čez palec.
Progresivni krizni davek bo boleč. Najbolj boleč bo za tiste s solidnimi plačami, ki pa hkrati niso bogataši. Ob tem bi lahko nadaljevali z ocenami, da bo najbolj prizadet tisti razred, ki je hkrati najbolj produktiven.
A pomembno je še eno vprašanje: Kaj najbolj produktiven družbeni razred dobi v zameno za večjo davčno obremenitev? Natančneje: ali v zameno dobi verodostojno zagotovilo, da se bodo anomalije, ki so v zadnjih dveh desetletjih zrušile razvoj te države, končale? Ali produktivni razred dobiva zagotovilo, da se končuje čas klientelizma, korupcije, partijskega obvladovanja gospodarstva in javnega sektorja? Ali v zameno za krizni davek vsi skupaj dobivamo zagotovilo, da bo nadaljevanje igre bolj pošteno?
Ljudje ne pričakujejo nebeškega kraljestva na Zemlji. Niti ne pričakujejo, da bo nekoč vsakdo dobil, kar potrebuje. Pričakujejo pa absolutno pošteno igro. Ne dosti več. Manj pa tudi ne.
