Davek na genocid

V Srebrenici so padli na izpitu OZN, Nato in EU, ki so napačno ocenili stanje na varovanem območju. Čeprav so Rusi in Francozi med vojno v BiH simpatizirali s Srbi, ni verjetno, da so srbske sile dobile zeleno luč za pokol ali genocidno orgijo. Srebreniški genocid kljub temu po dveh desetletjih še vedno razdvaja mednarodno skupnost. V varnostnem svetu ZN so zmagali geostrateški interesi namesto spoznanja, da je genocid v Srebrenici pravno dejstvo, ne politična ocena. Ne gre ne za prvo ne za zadnjo blokado v varnostnem svetu, ki kliče po reformah svetovne organizacije.

V oči je zbodla tudi neprepričljivost Britancev, ki so večkrat spremenili besedilo resolucije o Srebrenici. Postavilo se je vprašanje, kako verjeti moralnemu arbitru, ki trguje z obsodbo genocida, kot da gre za prodajo rabljenih avtomobilov. Če bi varnostni svet ZN resolucijo sprejel, bi se bilo težko izogniti vtisu, da sta se Zahod in Moskva dogovorila o delitvi Balkana.

Ruski veto je posledica nasprotovanja Srbije, da se zločin v Srebrenici opredeli za genocid. Revizionisti v Srbiji so opustili paradomoljubno licitiranje števila srebreniških žrtev s tendenco približevanja ničli, ker zgodbe nihče ni kupil in ker število žrtev ničesar ne spreminja v zgodovinski percepciji. Bistvo je v genocidnem namenu in ne v večji ali manjši produktivnosti vojnih zločincev.

Vojno o številu žrtev je nadomestila vojna o definiciji zločina. Žrtev je lahko tudi dvakrat več, vendar brez genocida. Strah izvira iz mita o kolektivni krivdi. Srbi zaradi Srebrenice niso genocidni narod, ker takšni narodi preprosto ne obstajajo. Definicije zločina se morajo bati samo tisti, ki so genocid izvedli ali ga politično pokrivali. Nekateri med njimi so še v vrhu države. To je odgovornost srbskih volivcev. Velika večina ni ubijala ali opravičevala vojnih zločinov, da bi bila dolžna za genocid plačevati solidarnostni davek. Plačujejo pa ga predvsem Bošnjaki, ker je Srebrenica ostala ujeta v preteklosti.