Davitelji iz Davosa

Tokratno srečanje svetovne elite v Švici naj bi bil prvi normalni Davos po petih letih, ko je finančna kriza skoraj vrgla svet s tečajev. Gospodarstva se obračajo k rasti, ZDA preveva optimizem, celo izmučena Japonska in skrhano evroobmočje čutita nov utrip. Vedno navdušeni preroki konca kapitalizma so zveneče besede pospravili do prihodnje krize. A to ni popolnoma razkadilo temnih oblakov nad davoško smučarsko idilo. Svet je zajel populizem, skrbi tamkaj zbrane, saj celo papež ugotavlja, da je neomejen kapitalizem nova tiranija.

Mladi, rojeni po padcu Berlinskega zidu, postajajo izgubljena generacija, ujeta med veliko brezposelnost in začasne, slabo plačane službe. Medtem ko veliki delničarji preštevajo izjemne dobičke lanskega leta, vlade po vsem svetu še vedno odpuščajo, režejo pokojnine in socialno pomoč ter rahljajo zaščito delavcev. Kriza je razkrila do takrat precej manj očitno odmikanje svetov ozkega kroga premožnih in vsega preostalega občestva.

Pretirano varčevanje in razširjena korupcija sta načela tudi potrpežljivost opešanega srednjega sloja, zato so se protesti proti oblastem, katerimkoli oblastem, širili od parka Zuccotti v New Yorku do parka Gezi v Istanbulu. Še vedno so jezni Indignadosi v Madridu, mir v Braziliji je pokrovka na loncu, v katerem vre, kitajska partija sama pri sebi na hitro izvaja protikorupcijske čistke, da ne bo treba jeze spet gasiti s tanki.

Celo v Združenih državah, kjer tudi najrevnejši menijo, da je treba davke zniževati in omejiti moč države (ki jim hkrati daje bone za hrano), krhanje sanj o vzponu z dna začenja skrbeti politike. Predsednik Barack Obama napoveduje, da bo blaženje neenakosti osrednja tema drugega mandata, o njej previdno govorijo tudi na obsedeni desnici. Čeprav je gibanje Okupirajmo poniknilo, protesti premalo plačanih delavcev pa se izpred McDonaldsov niso razširili, ogorčenje nad volkovi z Wall Streeta in bančniki, ki so si kljub več sto milijonom državne pomoči vzeli debele nagrade, ni izginilo čez noč.

Neravnotežje med bogatimi in revnimi je najstarejša in najusodnejša bolezen vseh republik, je svaril že starogrški zgodovinar Plutarh. Nezadovoljstvo lahko razkroji osnovne povezave družbe, še posebno če mladi menijo, da zanje ni prihodnosti, dve tisočletji pozneje opozarja Jennifer Blanke, glavna analitičarka Svetovnega ekonomskega foruma. Mladim brez prihodnosti je vseeno za tveganja in ceno, ki je posledica razbijanja družbe.

V Davosu se te dni polni lepih in skrbnih besed o pravičnejših modelih rasti. Mnogi se strinjajo, da so sedanja neravnotežja grozna. Toda – tako kot nas mine altruizem, ko brez slabe vesti kupujemo poceni obleke iz smrtno nevarnih tovarn Azije, se bodo tudi milijarderji vrnili k svojemu poslu, tam pa je norma iztiskanje zadnje kaplje dobička. In še naprej z denarjem ugrabljali demokracijo, da bo pravila upogibala v njihovo korist. Kaj se zgodi, ko se ljudje naveličajo takšne demokracije, nas bo morda osupnilo že na majskih volitvah v evropski parlament.