Definicija (ne)kulture

Dediščina ni zgolj neka romantična zapuščina del naših prednikov, ki nas navdušuje, temveč je tudi breme. Ohranjanje dediščine zahteva strokovnost in seveda denar. Pri nas s prvim morda (še) nimamo težav, vedno pa se vse začne in konča pri denarju, kar požene začaran krog prelaganja odgovornosti in iskanja nekih pravnih podlag za to in ono ter famoznega »medresorskega usklajevanja«. Idrijska tehniška dediščina je precej paradoksalno žalosten primer takšnega početja, čeprav se je pred skoraj štirimi leti znašla na seznamu Unescove svetovne dediščine.

Štiri vodne pregrade – klavže –, ki jim zaradi impozantnosti rečemo slovenske piramide, so 15 let državni spomeniki, a država sama sebi kot lastniku do danes še ni dala navodil, kako jih vzdrževati in jih upravljati. Zato neslavno propadajo. Šele po občinski prijavi kulturnemu inšpektoratu je sledil trenutek zbranosti, da je vlada na vrat na nos upravljanje v sredo obesila (invalidsko operativnemu) Centru za upravljanje z dediščino živega srebra Idrija. Državnemu zavodu, ki obstaja pet let, a ne upravlja ničesar. Če smo natančnejši – država je centru obesila tri od štirih klavž. Za tiste, obnovljene kot zadnje v vrsti, usoda ni jasna.

Upravljanje bo moralo financirati ministrstvo za kulturo, ki bo za leto dni križarskega boja z vlado zaradi nesprejemanja obveznosti o vzdrževanju idrijskega rudnika (a ne bi prispevalo centa) plačalo z glavo kulturne ministrice Julijane Bizjak Mlakarjeve. Ministrica je vztrajala, da kultura nima ničesar z rudarstvom, ampak je v definiciji dediščine videla zgolj to, kar neposredno lahko povežemo s kulturo. Kultura pa je tudi tisto, kar omogoča, da kultura sploh nastaja ali obstane. V idrijskem primeru je to rudarstvo. Muzejski rudnik, na primer, ni zgolj za javnost odprto podzemno sprehajališče, ampak tudi povezovalni rovi z zasilnimi izhodi in prezračevalni jaški ter ventilatorji. Če celoten sistem ni povezan in vzdrževan, muzejski rudnik postane zgodovina. In še bolj pomembno: če se celoten nezaliti del jame ne vzdržuje, je v nevarnosti ves spomenik nad tlemi s približno 6000 prebivalci.

Če torej ministrica pod svoje okrilje ni želela rudarjev – ki to sploh niso več v tradicionalnem pomenu besede –, bi bilo bolje, če bi za ta skriti, a nujni del dediščine, skrbeli dramatiki, literarni zgodovinarji, poeti, ulični igralci, kantavtorji, svobodni novinarji ali stand-up komiki? Ali naj za svetovni rudarski spomenik še naprej skrbijo – knapi?

Idrija je bila v zgodovini dovolj močna za začetek industrijske revolucije, zato ne bi bilo nič narobe, če bi zaradi vseh kislo-sladkih kolobocij z upravljanjem in vzdrževanjem njene svetovne tehniške zapuščine pognala še slovensko birokratsko revolucijo. Glava ministrice naj bo simbol kazni za nesprejemanje odgovornosti.