Tiskane izdaje
Skoraj vsaka kritika ekonomske neenakosti se začne z lestvico najbogatejših ljudi, ki jo objavlja revija Forbes. Uvrstitev nanjo predstavlja potrditev izjemnih sposobnosti posameznika in sreče, ki ga spremlja večino ali vsaj del njegovega življenja. Kdo so ti ljudje, vemo vsi. Pogosto jih poimenujemo z oznako »en procent«, čeprav v resnici predstavljajo bistveno manjši delež svetovnega prebivalstva. Da bi dobili zrcalno sliko neenenakosti v svetu, bi potrebovali še en podoben seznam, na katerega bi uvrstili najrevnejše prebivalce planeta. Na tej točki bi se stvari zapletle. Ključno vprašanje, ki se nam postavlja je, kdo so ti ljudje in na podlagi česa jih lahko označimo za najbolj revne? Edini logičen odgovor vključuje vse tiste, ki živijo v absolutni revščini.
V kritikah razporeditve svetovnega bogastva na žalost le redko prevlada logika, kaj šele resnicoljubnost. Nevladna organizacija Oxfam, ki je ta teden objavila odmevno poročilo, v katerem je napovedala, da bo odstotek najpremožnejših Zemljanov do prihodnjega leta imel v lasti več denarja, kot vseh ostalih 99 odstotkov skupaj, je do svojih ugotovitev prišla na podlagi podatkov, ki jih je zbrala banka Credit Suisse. Avtorji poročila so med drugim ugotovili, da si Bill Gates, Warren Buffett, Carlos Slim in ostalih 77 ljudi na Forbesovem seznamu med seboj deli 1700 milijard ameriških dolarjev. Ena od osrednjih tez poročila je, da je njihovo premoženje enako tistemu, ki ga ima 3,5 milijarde najrevnejših prebivalcev planeta.
Oxfamova interpretacija razporeditve svetovnega bogastva vsebuje vsaj eno veliko inkonsistentnost. Temelji namreč na podatkih o neto premoženju, ki je rezultat seštevanja materialnih dobrin in odštevanja morebitnih dolgov. Če svetovno prebivalstvo razdelimo na decile glede na višino neto premoženja, opazimo, da je v spodnjem, najrevnejšem decilu kar sedem in pol odstotkov Američanov, štirinajst odstotkov Evropejcev in nič Kitajcev. Z drugimi besedami, med najrevnejše prebivalce Zemlje po Oxfamovi metodologiji spadajo najbolj zadolženi člani razvitih gospodarstev. Propadli podjetniki, bankirji, špekulatorji, tajkuni.
Dejstvo je, da velika večina ljudi o revščini in neenakosti ne razmišlja v tovrstnih okvirih. Ključno sporočilo kritike uporabljene metodologije, ki jo je že pred časom spisal nekdanji Reutersov novinar Felix Salmon, ni v zanikanju izjemne neenakosti, ki vlada v svetu, ampak v spoznanju, da se ta čedalje bolj izrablja za uresničevanje specifičnih političnih interesov. Oxfamovo poročilo v tem pogledu sledi jasni, ozko usmerjeni agendi.
