Tiskane izdaje
Danes so temeljne delavske pravice vsebovane v mednarodnih aktih, zakonih, ustavah. Zdi se, da je naloga opravljena, da ni potrebe po organiziranju, še manj aktivnosti, da kolektivne pogodbe tako ali tako veljajo za vse. V Sloveniji čas družbene lastnine, samoupravljanja in sindikatov, ki so tedaj skrbeli za svinjske polovice in ozimnico, ni bil podlaga za današnje sindikate, temveč za uspavanje delavstva v iluziji samoumevnosti delavskih pravic.
Zniževanje stroškov dela
Pa vendar so stvari daleč od samoumevnih. V času krize se je to še posebno jasno potrdilo z zahtevami po zniževanju stroškov dela in večjo prožnostjo kot ključnima elementoma konkurenčnosti. Pojav, v katerem se zrcalita tako zniževanje stroškov dela kot tudi prožnost, je prekarno delo, ki ga opravljajo delavci, ki nimajo sklenjenih pogodb o zaposlitvi in zato niso deležni osnovnih standardov, ki naj jim zagotovijo dostojno delo. Prav kršitve v zvezi s sklepanjem pogodb o zaposlitvi so na drugem mestu po številu kršitev, ki jih ugotavlja Inšpektorat Republike Slovenije za delo v svojem letnem poročilu za leto 2014. Na neslavnem prvem mestu so kršitve pri plačilu za delo. Nedvomno v to kategorijo spadajo primeri, ko zaradi težav, v katere zaide delodajalec, delavci ostanejo brez plačila za delo. A hkrati gre lahko tudi za primere, ko se delodajalci želijo izogniti svojim obveznostim in delavcem izplačujejo prenizko plačo, jim ne obračunavajo dodatkov, ki bi jim pripadali, in podobno.
Pogosto je problematika plačila za delo povezana tudi z delovnim časom. Ta prepogosto presega osemurni delovnik, katerega uzakonitev so leta 1886 zahtevali delavci v Chicagu, česar se še danes spominjamo s praznovanjem praznika dela 1. maja. Še več, nove tehnologije in komunikacijske poti brišejo meje med delovnim in prostim časom, saj omogočajo stalno povezavo med delodajalcem in delavcem ter s tem postavljajo nove izzive za usklajevanje družinskega in poklicnega življenja in terjajo nove načine omejevanja delovnega časa.
A ne le kršitve, tudi pri zakonodaji se pojavljajo vedno novi pritiski za zmanjševanje materialnih pravic in povečevanje elementov prožnosti, ki bi delodajalcem omogočali več enostranskega urejanja delovnega razmerja z delavcem, neodvisno od njegove volje. Tudi v Sloveniji je bila pogodbenost delovnega razmerja v zadnjih letih že močno zrelativizirana, čeprav je bila prav dvostranskost pri delovnih razmerjih leta 2003 ena najpomembnejših novosti tedaj nove delovnopravne zakonodaje. Uspeh pri uvajanju tovrstnih sprememb prinaša točke na lestvicah konkurenčnosti, pohvale evropske komisije, OECD itd.
Odstopanje od standardov
Nasploh lahko ugotovimo, da je odstopanje od dolgoletnih standardov globalni problem. Letos je na ravni Evropske unije spet aktualna razprava o spremembi direktive o delovnem času, ki bi utegnila na škodo delavcev poslabšati obstoječo ureditev in podaljšati delovni čas za določene kategorije delavcev, zlasti za tiste, ki delo zaradi potreb delovnega procesa in zahtev delodajalca opravljajo v dežurstvu. Leta 2012 so delodajalci v Mednarodni organizaciji dela blokirali delo odbora za implementacijo standardov Mednarodne organizacije dela, saj so zatrjevali, da pravica do stavke ni pravica, ki bi jo priznavala Mednarodna organizacija dela, čeprav je že desetletja priznana kot bistven element svobode organiziranja. Globalizacija in vse lažji pretok kapitala v države, ki imajo nižje delovnopravne standarde ali nižje davčne obremenitve, kjer delavci delajo v nevzdržnih delovnih razmerah in za neznatno plačilo, neizogibno postavljata vprašanje posledic konkurenčnega boja za standard delavcev.
Iz navedenega je mogoče vleči številne vzporednice s časom, v katerem so se začeli delavsko gibanje in organiziranje ter delavski boji, ki so temu sledili. Vse to jasno kaže, da sta delavsko organiziranje in boj za delavske pravice še vedno (ali pa že spet) več kot aktualna. Tisto, kar je drugače, je odnos do organiziranja, do aktivnosti, kar je povezano tudi z razlikami v načinu in organizaciji dela danes v primerjavi s časom industrijske revolucije. Dandanašnji so precej redki kolektivi, v katerih bi se srečevale množice delavcev, ki so bili temelj organiziranja. Pogosta so prekarna delovna razmerja, kjer lažni samozaposleni opravljajo delo ločeno od večine. Te delavce je težko organizirati, saj so na eni strani razpršeni, zaradi nestabilnosti svoje zaposlitve pogosto menjajo delodalca/naročnika, zaradi svoje podrejenosti v delovnem razmerju se tudi bojijo izpostaviti kot člani sindikata. Na drugi strani se delavci, zaposleni po pogodbah o zaposlitvi, ne zavedajo nevarnosti prekarnega dela za trg dela, za ceno dela, saj to pomeni socialni damping za redno zaposlene, kar ima dolgoročno izrazito negativne učinke.
Skupne točke delavstva
Vprašanje torej ni delavske pravice in delavski boj da ali ne, temveč kako delavstvo v 21. stoletju organizirati, da se bo postavilo po robu poskusom zmanjševanja delavskih pravic in izborilo nove pravice kot odziv na izzive, ki jih predenj prinaša nov čas. Za to pa je treba tudi identificirati skupne interesne točke, ki bi povezale delavce.
Prvo je zagotovo že omenjeno organiziranje prekarnih delavcev, pri čemer bi morali sodelovati tudi zaposleni po pogodbah o zaposlitvi. Le z zmanjševanjem obsega prekarnega dela ter ozaveščanjem in dvigovanjem standardov prekarnim delavcem se bo lahko zmanjšal pritisk na pravice iz delovnih razmerij na podlagi pogodbe o zaposlitvi.
Drugo je bistveno večja občutljivost delavstva in celotne družbe za kršitve pravic iz delovnega razmerja, zlasti tistih temeljnih, ki zagotavljajo omejen delovni čas, dostojno plačilo za delo in varne delovne razmere.
Tretje je nujnost centralne platforme za kolektivno dogovarjanje, ki bo nadomestila praznino, ki je zazevala ob odsotnosti splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti. Medtem ko javni sektor tovrstno platformo ima v enotnem plačnem sistemu, je zasebni vedno bolj partikulariziran, socialni dialog pa decentraliziran in razpršen. Posledica je odsotnost minimalnega standarda, dogovorjenega v kolektivni pogodbi za vse zaposlene, ter enotne strategije kolektivnega dogovarjanja in skupne stične točke, ki bi bila gonilo kolektivnega dogovarjanja na nižjih ravneh.
Četrto je poenotenje sindikalnih aktivnosti za doseganje navedenih ciljev s sodelovanjem in povezovanjem.
Peto pa je dvigovanje zavesti med delavci, da delavske pravice niso samoumevne in da je le organizirano, kolektivno, s številčno močjo mogoče kaj doseči nasproti delodajalski strani. Z uvajanjem načel korporativnega upravljanja in logike gospodarskih družb v javni sektor imajo tudi zaposleni v javnem sektorju zelo podobne težave kot v zasebnem. Povsem umeten je zato tudi konflikt, ki se pogosto ustvarja med javnim in zasebnim sektorjem.
Delavsko gibanje mora najti način za učinkovito delovanje in zaščito delavskih pravic, pri čemer so težave in interesi delavcev zelo podobni tistim iz začetkov delavskega gibanja, delovni procesi, tehnologija in družba kot takšna pa precej spremenjeni, s poudarjeno individualnostjo. Prav to tudi olajšuje poskuse zmanjševanja delavskih pravic. Sindikati na drugi strani so organizirane interesne skupine in v 21. stoletju, ko se zdi, da so delavske pravice na preizkušnji, je od sposobnosti organiziranja delavstva odvisno, kako daleč bo zmanjševanje delavskih pravic šlo. Dlje ko bo minilo do spoznanja o nujnosti organiziranja in kolektivnega nastopanja, ki mu moč pozameznika ne more priti blizu, bolj boleč bo boj za ponovno pridobitev izgubljenih pravic.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
