Tiskane izdaje
Število muzejev, galerij in razstavišč v Sloveniji – kar 167, večinoma javnih – se najbrž zdi veliko celo tistim, ki so v njih zaposleni. To pomeni, da jih je skoraj toliko kot občin, v katere so se v zadnjih letih preoblikovale številne vasi. Hramov kulture imamo nasploh veliko.
Slovenci imamo posebno nagnjenje do obilice ustanov, uradov ipd., ne samo kulturnih – kdo bi vedel, zakaj. Tako kot imamo radi veliko občin, hočemo imeti tudi veliko šol, univerz, bolnišnic ..., kot bi bili veliki. To nas tudi veliko stane. A ni vse denar. Smo zaradi velikega števila šol, tudi takih z le nekaj učenci, bolj šolani, kot če bi se učenci vozili v bližnjo večjo šolo? Smo zaradi številnih kulturnih ustanov bolj kulturni?
Ravnatelj z večdesetletnimi izkušnjami trdi, da so majhne šole slabe, njihovi učenci zaostajajo za drugimi. To je zelo drzna trditev. Po analogiji bi podobno lahko kdo rekel tudi za druge ustanove, na primer kulturne, a si, vsaj javno, še ni drznil. Razdrobljenost ni le draga, ampak tudi programsko neučinkovita, za povrhu v proračunih, občinskih in državnem, ni dovolj denarja za vse: plače, vzdrževanje objektov, program. Prednost imajo seveda plače. V kulturnem sektorju, kot tudi v drugih sektorjih, ki so financirane iz proračuna, bo potreben preobrat miselnosti, da je kar vsa kultura – tudi predstava, odigrana enkrat samkrat – za nacionalno identiteto tako pomembna, da mora biti financirana iz javnih virov. Najprej se je treba vprašati, ali so kulturni kanoni, na katerih naj bi temeljila identiteta naroda, res nespremenljivi. In potem še, ali davkoplačevalci sploh še zmorejo financirati podedovane družbene strukture, ki sebe vidijo kot pomembne stebre družbe. Odgovor je ne. In pri tem še poveden podatek: bruto plače v javnem sektorju so za dobrih dvesto evrov višje kot v zasebnem.
Ker smo se odločili za kapitalizem, bo njegov val prej ali slej moral vključiti tudi kulturo. Z razvojem kapitalizma in tržne ekonomije je konec 19. stoletja trg začel vplivati tudi na kulturno sfero v Evropi, a je razprava o tem, koliko kaže dopustiti komercializacijo kulture, trajala vse do osemdesetih let prejšnjega stoletja. V socializmu smo se odločili, da kulturo izvzamemo iz ekonomskih procesov.
V devetdesetih letih pa je kulturni sektor v vseh evropskih državah začel povezovati ustvarjalnost in trg. Z uveljavljanjem tako imenovanih kreativnih industrij, kultura ni več avtonomna družbena dejavnost, ampak sestavni del evropske ekonomije. Še več, v evropski strategiji do leta 2020 je kultura eno pomembnejših dejavnosti ekonomske rasti. Upravičeno, kajti povpraševanje po kulturnih dobrinah v Evropi se močno povečuje, kar se kaže pri povečevanju števila obiskovalcev muzejev. Nemški muzeji, na primer, ki jim tudi zmanjšujejo proračunski denar, so se osredotočili na trg in lani pritegnili 133 milijonov obiskovalcev, veliko več kot nogometne tekme.
Statistični podatek, da je slovenske muzeje lani obiskal polčetrti milijon ljudi, je namenjen zgolj statistiki in tistim, ki delijo denar. Podatke namreč sporočajo muzeji sami. Zaslužek od prodanih vstopnic pa pripoveduje drugačno, resnično zgodbo.
