Denar, sveta vladar

Če njegova politika ne bo začela še bolj delovati, je Draghi tragična figura.
Objavljeno
09. junij 2016 22.37
Barbara Kramžar, Berlin
Barbara Kramžar, Berlin
Naša politika deluje, dajte ji čas, pogosto poziva predsednik Evropske centralne banke Mario Draghi in celo kanclerka Angela Merkel ga je pred kratkim branila, da počne samo tisto, kar mu nalaga mandat cenovne stabilnosti. Kritiki, ki se oglašajo že vse od njegovega »karkoli bo treba za ohranitev evra«, pa ob začetku nakupovanja podjetniških dolgov menijo, da je »super Mario« prestopil vse meje. Ali je posojanje posameznim podjetjem, pa naj bo njihova boniteta še tako visoka, sploh lahko naloga centralne banke? Mnogi mislijo, da bi morala ECB držati prste stran celo od državnih obveznic in drugih vrednostnih papirjev, ki jih z gigantskimi osemdesetimi milijardami evrov kupuje že zdaj, pri podjetniških pa bo varčevalcem, oropanim obresti, odvzela še nekatere možnosti investiranja.

Če njegova politika ne bo začela še bolj delovati, je Mario Draghi skupaj z drugimi iz iste ekspanzivne denarne šole pravzaprav tragična figura. V skoraj nobenem svojem nastopu ne pozabi opomniti, da sam ne more narediti vsega ter da morajo evrske države uresničiti strukturne reforme. In tako kot njegove japonske, ameriške in druge kolege ga vedno znova obtožujejo, da s svojo denarno politiko daje potuho prav tistim državam (in podjetjem?), ki si teh reform ne želijo.

Privrženci trdne denarne politike spet navajajo Friedricha von Hayeka, ki je prav tržnemu uravnavanju cen pripisal zasluge za napredek in blagostanje naše civilizacije. Tako imenovana avstrijska šola pa tudi domneva, da so upadi gospodarskih ciklov boleče, a nujno zdravilo za vračanje ravnotežja v gospodarske sisteme. Številne sodobne centralne banke se poskušajo temu upreti kljub opozorilom, da s preohlapno denarno politiko lahko spet pristanemo v še hujši godlji.