Denar v ceste

Polovica omrežja državnih cest je bila že lani zaradi poškodb v zelo slabem stanju. Tri petine od slabe polovice vseh državnih cest, ki so jih pregledali v projektu Senzor v AMZS, je dobilo le eno ali dve zvezdici od petih, kar pomeni, da je varnostno tveganje (odločno) preveliko.

Da smo na državne ceste (in javno železniško infrastrukturo) ob gradnji avtocest pozabili, se ve že več let, že iz časov pred krizo. A takrat smo vsaj v državne ceste še vlagali toliko, da bi jih bilo v dveh desetletjih mogoče spraviti na spodobno raven. S krizo pa se je mošnja za ceste vse bolj zapirala, dokler se ni letos zaprla. Kaj pa je drugega podatek, da je še za redno vzdrževanje, torej tudi za zimsko službo, denar treba prenašati iz drugih projektov.

Letos poleti je bila še košnja trave ob cestah omejena na najbolj nujno. Dobro, ob ljubljanskih osnovnih šolah letos sploh niso kosili. Ampak ta trava ne pomeni tako velikega varnostnega tveganja kot povsem po nepotrebnem še manj pregledna cesta. Na direkciji za ceste pravijo, da naše ceste vsemu navkljub niso tako zelo nevarne. Če vozniki upoštevajo njihovo stanje, seveda. Kako pa bi drugače, saj jih vsakih nekaj kilometrov čakajo ovire v podobi semaforjev, zožitev in podobnega. Ker prometnih znakov pa številni še vedno ne upoštevajo. Posebej ne omejitev hitrosti na avtocestah in hitrih cestah, ki so kljub vsemu še vedno najvarnejše. In bi bile še bolj, če bi bila dovoljena hitrost še nižja in če bi jo kdo upošteval.

Preozke ceste, drogovi ali drevje tik ob njih ter zidovi povečujejo varnostno tveganje, pravijo strokovnjaki. Vozniki bi dodali, da tudi novi celjski zid, ki raste ob avtocesti, saj postaja vožnja povsem klavstrofobična. V AMZS pravijo, da imajo krivci za preveliko varnostno tveganje imena. Pa jih naštejmo, najodgovornejše, predsednike in predsednico vlade ter njihove ministre za promet: Borut Pahor in Patrick Vlačič, Janez Janša in Zvone Černač, Alenka Bratušek in Samo Omerzel. Miro Cerar in Peter Gašperšič pa se bosta morala še izkazati pri pripravi rebalansa državnega proračuna za leto 2015. (In pri prepričevanju finančnega ministra Dušana Mramorja. Saj je bil že njegov predhodnik Uroš Čufer tisti, ki je zaprl pipico oziroma jo pustil odprto na sušni ravni, in to kljub jasno izraženi zahtevi državnozborskih poslancev, da se sredstev za ceste ne sme rezati.) Z zdaj predvidenimi sto petimi milijoni ne bo mogoče narediti veliko več kot letos. Tudi če ne bo v hladnejšem delu leta ne snega ne žledoloma in v toplejšem povodnji na vsaka dva meseca. Direkcija naj bi na leto za ohranjanje stanja, ki je, kot rečeno, slabo, potrebovala 150 milijonov evrov. S še enkrat večjo vsoto bi tehnično stanje spravili na sprejemljivo v dveh desetletjih. Za večjo varnost bi menda lahko poskrbeli že s skupaj 170 milijoni evrov – z varnostnimi ograjami, ropotnimi črtami, odstranitvijo ali vsaj zaščito nevarnih obcestnih objektov, širitvijo robnih pasov z asfaltiranjem bankin, z razmejitvijo smernih vozišč in širokimi ali dvojnimi sredinskimi črtami. In, dodajmo, z vozniško kulturo.