Deničeva formula v leru

Pa se je zgodila črna nedelja, ki je pokopala prvoligaški rokomet v Kopru in slovenske sanje o evropskem prvenstvu. Če je bilo pri Cimosu bolj ali manj jasno, da se bo zgodba klavrno končala, je težko doumeti, kako je lahko reprezentanca doživela polom proti Belorusiji. Vse je bilo nared za slavje v Stožicah, končalo se je v nejeveri in obupu ...

Slovenci so igrali 20 minut in po vodstvu s petimi goli mislili, da se bodo Belorusi vdali. A če je bila za Slovence tekma nujno zlo pred dopustom, je bila za goste izziv sezone. V tem je bila bistvena razlika. Deničevih fantov ni premagala velesila, temveč solidna reprezentanca iz nižjega srednjega razreda in jim na njihovem dvorišču nasula 35 golov. Slovenci niso bili kos izzivu, bili so taktično nadigrani, telesno in čustveno izpraznjeni. Ni jih premagal polovično pripravljeni zvezdnik Sergej Rutenka, pač pa »lokalci« Puhovski, Baranau, Čarapenka. Slovenci niso bili niti sence igralcev, ki so navdušili stroko v Srbiji in navijače v Španiji. Domnevno ena najhitrejših reprezentanc na svetu je bila prepočasna za beloruske hruste.

RZS je pod vtisom polfinala iz Barcelone selektorju Borisu Deniču podaljšala pogodbo do OI v Riu 2016, ki so glavni cilj. Ta je sicer še vedno dosegljiv. V tolažbo ob boleči beloruski zaušnici je lahko dejstvo, da EP na Danskem še ne bo pomenilo sita niti za SP niti OI. Ključno bo namreč SP v Katarju 2015, na katerega se Slovenija pač mora uvrstiti. Ko je Denič oktobra 2010 nasledil Noko Serdarušića, pred njim ni bil postavljen cilj osvajanja kolajn, temveč stalnost uvrščanja na velika tekmovanja. Druga naloga je bila, da bdi nad celotnim rokometnim ustrojem v deželi in poveže stroko. Stalnost nastopov je bila kruto prekinjena in tudi nad drugim poslanstvom visi kanček dvoma, saj se Denič seli v – kako ironično – Belorusijo. Pričakoval je, da ga bodo v Minsku nekaj časa postrani gledali, zdaj se mu obetajo še bolj zoprni trepljaji. Upajmo le, da v njegovem delu z reprezentanco ne bo obveljal rek: daleč od oči, daleč od srca.

Misija Danska je zavožena. Če odštejemo zmagi z Romuni, je Slovenija razočarala na vseh štirih tekmah in vselej v končnici potegnila krajšo. Zadnji poraz jo je v rezultatskem smislu pahnil tri leta nazaj, ko se je zgodil šok v Veszpremu. Dve leti prej je bil junij usoden na Slovaškem, tokrat pa se je poraz prvič zgodil na domačih tleh. Slovenije vsaj leto in pol ne bo na sceni in tako bo rod, ki naj bi kmalu prevzel vajeti, zacepetal na mestu. Še dobro, da bo kar nekaj igralcev odšlo v tujino, zato njihov razvoj le ne bo zastal. Morda je še največja škoda v razbitih iluzijah, da je ta reprezentanca še vedno v nezadržnem vzponu.

Slovenska pravljica je slonela na osi Denič-Zorman in »kemiji«, ki je iz nje izhajala. Glavno vprašanje je, ali Denič še pozna formulo za čudežni napoj. Seveda je prav, da je odgovornost za poraz v celoti prenesel nase, četudi ni naročil igralcem, naj zapravljajo »zicerje« in naj tekmecem dovolijo sprehajanje skozi obrambo. Še tri leta ni selektor, pa že ima najdaljši neprekinjen staž. Prehitro menjavanje selektorjev je bila zabloda in ne bi veljalo ponavljati starih napak. Kdo ve, morda ima Deničeva zgodba res krivuljo črke W in bo bolečemu padcu sledil čudovit vzpon na Sladkorni stožec nad Riom.