Deset kil pomaranč za poldrugi evro

Na tržnici ob zidovih starega beneškega pristanišča v Haniji na Kreti domačini in okoliški kmetje vsako soboto organizirajo odprto tržnico, na kateri nihče ne razmišlja o dobičku.

Kmetje, veliko jih je organiziranih tudi v zadruge, prodajajo vrhunsko domače sadje in zelenjavo po šokantno nizkih cenah. Deset kilogramov domačih pomaranč, v Evropi boste težko našli boljše, je mogoče dobiti za poldrugi evro. Če je stranka malce bolj potrpežljiva in »taktično« počaka do zadnjih minut pred zaprtjem tržnice, lahko goro pomaranč dobi tudi za en sam evro. Toliko stane pol kilograma vrhunskega domačega kozjega sira. Tudi oljčno olje in vino sta smešno, skoraj neverjetno poceni. Podobno je z domačimi organskimi limonami. Kilogram krompirja stane 25 centov. Toliko kot paradižnik in paprika. Malo dražji je le kilogram jagod (75 centov) in češenj (evro).

Na tržnici, ki nima nikakršnega namena postati »socialna trgovina«, ampak kupcem ponuja vrhunsko blago brez marž, posrednikov in pohlepa, ves dan mrgoli ljudi iz vseh družbenih slojev. Od lokalnih poslovnežev in pripadnikov iz dneva v dan šibkejšega grškega srednjega razreda do brezposelnih in priseljencev. Utrip je energičen; polno veselja do življenja. Nihče se ne pogaja za cene. Nihče se ne pritožuje. Ljudje kupujejo velike in majhne količine sadja in zelenjave. Mnogi za teden ali dva vnaprej. Preprost račun pravi, da je pri cenah z odprte tržnice mogoče za manj kot deset evrov kupiti dovolj sadja, zelenjave in mlečnih izdelkov za tedenske potrebe štiričlanske družine. V supermarketih, ki so lokalnemu kmetijstvu naredili ogromno škode, bi morali za tako bogato košarico odšteti sedemkrat ali osemkrat več. Zato res ni čudno, da so supermarketi, ta velika nadloga za male trgovce, kmete in seveda tudi potrošnike, bolj ali manj prazni. Mimogrede: Slovenija je v samem evropskem vrhu po kvadratnem metru nakupovalnih površin na prebivalca. In – popolnoma konsistentna posledica – na samem dnu po samopreskrbnosti.

»Seveda je tako nizke cene povzročila tudi kriza. Vsi smo se morali prilagoditi na nove razmere. Naš standard je močno padel, cene v trgovinah pa so ostale enake. Marsikje so celo zrasle. Kmetje smo se povezali. Začeli smo se pogovarjati in sodelovati. Tega prej ni bilo. Nekoč je šlo le za denar. In ljudje so ga imeli, zato niso veliko spraševali o cenah. Le plačali so. Zdaj je drugače. Zdaj smo odvisni drug od drugega in to je pripeljalo do solidarnosti. Ta ni mogoča, če nekdo želi zaslužiti na račun nekoga drugega. Mi, kmetje, s prodajo svojih izdelkov zaslužimo toliko, da lahko preživimo in še naprej vzdržujemo svojo kmetijo. Ljudje od nas dobijo poceni in dobro hrano, ki tudi njim omogoča preživetje. To je vse,« je na sončen sobotni dan v vrvežu tržnice, komaj je bilo kaj slišati, razložila gospa Elena iz vasice zahodno od Hanije. Podobno je povedal pakistanski priseljenec, ki je na sosednji stojnici prodajal ravno natrgane češnje in jagode. Njegove dlani so bile živo rdeče od sočnega sadja. »Delam na kmetiji. Sadje sem najprej nabral, zdaj ga pa prodajam,« je dodal in se skoncentriral na delo. Pred stojnico se je namreč zbrala že množica ljudi.

Ti na odprti tržnici ne kupujejo le sadja in zelenjave, ampak si lahko privoščijo tudi domače kosilo, ki, ne glede na to, kaj si bo gost privoščil, nikoli ne bo dražje od petih evrov. Toliko na bližnji obalni promenadi, kjer bodo letos, pravijo napovedi, podrli turistični rekord, denimo, stane veliko točeno pivo. A to še ni vse: na odprti tržnici ne prodajajo le hrane in pijače, ampak tudi oblačila. Tudi s tem so se lokalni trgovci, ki skupno naročajo velike količine, spopadli z velikimi nakupovalnimi središči. Novi čevlji in športni copati, seveda ponaredek – od pet do petnajst evrov. Prav tako kavbojke in trenirke.

Če že mednarodne finančne elite s pomočjo Bruslja in Berlina želijo Grčijo spremeniti v Azijo znotraj Evrope, v tretji svet znotraj prvega, so se jim prebivalci največjega grškega otoka uprli z orožjem, ki ga elite ne poznajo.

S solidarnostjo in nič pohlepa.