Deset let prevar

Slovenijo je v petek obiskal generalni sekretar Nata, nekdanji danski premier Anders Fogh Rasmussen. V Ljubljano je na hitro skočil zato, ker letos mineva natanko deset let od tega, kar nas je slovenska politika brez vsakršnega pravega razmisleka neumno pahnila v to skrajno militaristično organizacijo in ta najbolj anahronistični ostanek hladne vojne. In kot se ob takšnih vljudnostnih obiskih rado zgodi, je Rasmussen v Ljubljani znova samo govoril, pravih vprašanj pa ni bilo od nikoder. Še zlasti ne o poslanstvu Nata. Problem namreč ni v tem, da se Nato pomalem umika iz Afganistana. Pravo vprašanje je, zakaj je sploh krenil tja. In zakaj je tja morala Slovenija, ko pa je doma toliko nerešenih problemov? Vlada bi jemala upokojencem, šolam, bolnišnicam, invalidom, a da bi izstopila iz Nata in tako privarčevala kup denarja, pa začuda ne pomisli nikoli.

Dejstvo je, da je bil vstop v Nato ena največjih napak slovenske politike. Politika je volivce takrat pretentala s praznimi strahovi in govoricami o reformirani in ljudem prijazni organizaciji. Vstop v Nato je prikazovala malodane kot vstop v nekakšno toplo in dišečo cvetličarno, kjer se ukvarjajo samo še z vrtnicami in tulipani, ki jih po novem sejejo namesto bomb in smrti. A Zbigniew Brzezinski, nekdanji Carterjev svetovalec za nacionalno varnost in siva eminenca ameriške zunanje politike, je v pogovoru tik pred vstopom Slovenije v Nato zelo grobo razbil idilo, ki jo je naivnim Slovencem slikala še bolj naivna politika. Posvaril je namreč, da Nato ni Rdeči križ in da nikoli ne bo…

In takšnega mnenja je že dolgo tudi italijanski kirurg Gino Strada, ustanovitelj človekoljubne organizacije Emergency, ki ima bolnišnice na vseh kriznih žariščih sveta. Ko Nato objavi, da je pobil toliko in toliko talibov, Strada svoje zdravniške kolege brž opozori, naj v bolnišnicah v kratkem pričakujejo ranjene otroke, ženske in starce. In da naj se temeljito pripravijo na posege. V takšna svarila, ki so bila vedno natančna, ga je prisilila predvsem dolgoletna praksa.

Vstop v Nato je bil torej največja in hkrati najdražja napaka slovenske politike. To je pred časom javno povedal tudi ugledni slovenski filozof Tine Hribar. In tudi nekdanji predsednik Milan Kučan je v enem od intervjujev pred nekaj leti dejal, da je zdajšnji Nato drugačen od tistega, kakršnega si je predstavljal. To ni več obrambna zveza za varovanje miru in varnosti njenih članic, postal je organizacija, ki vojaško intervenira tudi drugod po svetu. Z argumentom, da varuje mir. Škoda je le, da je predsednik to spoznal šele po tem, ko je bil referendum o vstopu v to vojaško organizacijo že mimo …

S Slovenijo, ki je bila pred dobrima dvema desetletjema sama žrtev agresije, zdaj pa aktivno podpira tuje vojne (beri: ameriške vojne za geostrateške interese Pentagona in Bele hiše), je očitno nekaj hudo narobe. »Otroštvo države smo zapacali, umazali, ponemarili, prtljaga, ki jo od osamosvojitve nosimo s seboj, nam ni v čast ali v prid, ampak v breme… Vseenost besed je med gostobesednostjo samo znak, da poglavitnih besed ni: čast, ponos, zavest, kakor da so izpadle iz slovarja slovenskega jezika, ni jih v parlamentu, ni jih v cerkvi, ni jih na ulici in ni jih doma …« je pred časom potožil zdaj že pokojni Tone Pavček.

Ob nesmiselnosti potez slovenske politike mu gre zgolj potrditi. Slovenija je namreč z vstopom v Nato postala okupacijska država. In slovenski politiki so kar tekmovali, kdo se bo bolj prilizujoče klanjal ameriškim gospodarjem, ko so ti celo na tleh Evropske unije ugrabljali nedolžne ljudi in ustanavljali tajne zapore, kjer so mučili teroristične osumljence. A uradna Ljubljana je o tem v glavnem molčala. Ob tako nekritičnem prikimavanju ameriški okupacijski politiki v Iraku in Afganistanu se ni mogoče izogniti primerjavam iz časov, ko so ljubljanski politiki kar tekmovali, kdo bo prvi pozdravil Mussolinija na Vrhniki. Zdi se, da je kolaboracija z okupacijskimi (Natovimi) vojskami uradni slovenski politiki nekako že kar v genih …

Anders Fogh Rasmussen je bil kot danski premier eden najbolj osovraženih evropskih politikov. Predvsem zato, ker je med danskim predsedovanjem EU eni domačih televizijskih ekip s skritim mikrofonom na zavihku suknjiča dovolil tajno snemanje svojih pogovorov z evropskimi in tujimi voditelji. Na dan so prišle strašne zgodbe, zaradi česar je nekdanji francoski predsednik Jacques Chirac Rasmussena brez dlake na jeziku razglasil za idiota. In od takrat je samo še napredoval. Najprej je postal generalni sekretar Nata, zdaj pa ga omenjajo celo kot možnega naslednika predsednika Evropskega sveta Hermana van Rompuyja. Evropi se očitno obetajo zlati časi …